Čeprav odrasli pogosto rečejo stvari, kot so: “Ko se je to zgodilo, je bil še tako mlad; ko bo odrasel, se te izkušnje sploh ne bo spomnil.“, ima doživetje travme oz. travmatične izkušnje v življenju lahko vpliv na posameznika vse življenje [3].
Če je otrok doživel določeno težko izkušnjo, še ne pomeni, da ga bo le-ta zaznamovala za vse življenje. Vendar pa je pomembno, da odrasla oseba (starš) prepozna, kdaj otrok morda potrebuje strokovno pomoč pri soočanju z dogodkom. Zgodnje posredovanje lahko prepreči, da bi otrok izkusil trajne posledice doživete travmatične izkušnje kot odrasla oseba [3].
“Otroška travma je navadno dogodek, ki ogroža otrokovo življenje ali njegovo telesno integriteto.“ Obremenjujoče izkušnje za otroka predstavljajo toksičen, dolgotrajen in ponavljajoč se stres, kar ima tudi dolgoročne fiziološke in psihične učinke na posameznika [4].
Travmatične izkušnje v otroštvu se delijo v 10 kategorij. Med njimi je 5 vrst obremenjujočih izkušenj osebnih (psihično, fizično in spolno nasilje ter psihično in fizično zanemarjanje), drugih 5 pa se navezuje na preostale družinske člane oz. člane gospodinjstva (nasilje med odraslimi člani gospodinjstva, zasvojenost, duševna bolezen oz. motnja, prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša itd.) [4].
Simptomi travmatske izkušnje dogodka pri otrocih
Simptomi, ki se po t.i. obremenjujočih izkušnjah lahko pojavijo, so:
- vsiljivi spomini: podobe, zvoki ali misli, ki otroka čustveno prizadenejo,
- travmatske sanje: otroka med spanjem spremlja občutek strahu, kriki itd., ki se lahko razvijejo v nočne more,
- ponavljajoča se igra: otroci skozi igro uprizarjajo svojo travmatično izkušnjo,
- čustvena in miselna zavrtost ter izogibalno vedenje: otrok se npr. izogiba določenim potem, noče gledati podobnih prizorov po televiziji itd., ker želi pozabiti svojo travmatično izkušnjo,
- zmanjšanje interesov za običajne dejavnosti: to je lahko znak depresivnosti in izgube življenjske energije,
- izguba že doseženih razvojnih mejnikov in veščin ter regresivno vedenje: npr. ponovno močenje postelje, zmanjšana samostojnost, regresija v komunikaciji ipd.,
- motnje spanja: trajajo različno dolgo (lahko nekaj tednov ali pa celo več let),
- ponavljajoča se ali trajna negativna čustva,
- samoobtoževanje: osredotočanje predvsem na to, kaj so naredili narobe, da so priklicali tragičen dogodek [2].
Zgoraj navedene simptome otroci pogosto doživijo tudi, če se znajdejo v
situaciji, ki jih na nek način spomni na travmo, ki so jo doživeli. Navedeni simptomi travmatske izkušnje dogodka navadno izginejo v obdobju enega do dveh let in ne ovirajo otrokovega vsakdanjega življenja in normalnega delovanja. Če pa so simptomi prisotni dlje, govorimo o kronični obliki posttravmatske stresne motnje (PTSM) [2].
Otroci, ki trpijo za PTSM, so bili v svojem življenju izpostavljeni eni ali več travmatičnim izkušnjam in zaradi teh izkušenj razvijejo reakcije, ki vplivajo na njihovo vsakdanje življenje po koncu travmatičnega dogodka [6].
Pomembno se je zavedati, da otroci pri nobeni starosti niso imuni na učinke travmatičnih izkušenj, kar velja tudi za dojenčke in malčke! Način, kako se simptomi travme pokažejo, se razlikuje od otroka do otroka in je odvisen od otrokove starosti in stopnje razvoja [6].
Dejavniki psihične odpornosti in varovalni dejavniki
“Psihična odpornost je opredeljena kot sposobnost vzdrževanja ustreznega vedenja ob stresnih dogodkih v življenju.“ [2]. O psihični odpornosti govorimo, kadar ima posameznik na obremenjujoče dogodke pozitiven prilagoditveni odziv [4].
Vsak otrok se drugače odzove na obremenilne okoliščine, travmatične dogodke in stresorje. Kako se bo posameznik na tako situacijo odzval, pogojujejo:
- osebnostne značilnosti (npr. samopodoba, strategije spoprijemanja s težavami, zmožnosti samouravnavanja),
- podpora v družini in/ali v širšem socialnem okolju [4].
Na srečo otroci ne razvijejo vedno simptomov zaradi travmatske izkušnje dogodka, ko le-tega doživijo. Da do razvoja teh simptomov pri otroku NE pride ali pa se pokažejo v blažji obliki, so zelo pomembni naslednji varovalni dejavniki:
- varno in podporno družinsko okolje,
- “hišna pravila“ in spremljanje otroka,
- urejeno bivanje oz. domovanje otroka,
- dostop do zdravstvenega varstva in socialnih storitev,
- skrbni odrasli zunaj družine, ki so otroku lahko vzor,
- skupnosti, ki predstavljajo podporo tudi staršem in pomagajo pri preprečevanju zlorab [7].
Vpliv travmatične izkušnje v otroštvu na odraslo življenje
Raziskovalci so ugotovili, da obstajajo močne povezave med doživetjem travme v otroštvu ter tveganim vedenjem, kot je kajenje, nezaščiteni spolni odnosi in kronične bolezni (npr. bolezni srca in rak) v odraslosti. Pogosteje in bolj intenzivno je tudi doživljanje stresa in anksioznosti, takšni dolgotrajni stresni dogodki pa na posamezniku pustijo tudi telesne simptome (glavoboli, motnje spanja, diabetes itd.) in čustvene težave (težave pri nadziranju čustev, depresija, močni občutki jeze itd.) [5]. 
Študija, opravljena leta 2016, je pokazala, da pri odraslih, ki so bili v otroštvu priča travmatičnemu dogodku, obstaja precej večje tveganje za samomor oz. poskus samomora kot pri ostalih ljudeh [3].
Kako si pomagati pri travmatični izkušnji iz otroštva?
- Ozavestite, kaj se je zgodilo: tudi če imate npr. osebo, zaradi katere ste doživeli travmo, radi, je pomembno, da se tega zavedate in ukrepate situaciji primerno,
psihoterapija: terapija pomaga objektivizirati izkušnje, ki so se vam zgodile, pomaga, da jih dojamete in jih sprejmete oz. premagate težave, ki so s to izkušnjo povezane,- žalujte: smrt starša oz. bližnje osebe žalujočemu otroku vedno predstavlja travmatično izkušnjo. Za kvalitetno življenje po takšni izkušnji je pomembno, da si za pomembno osebo dovolite žalovati, saj ta proces vodi do sprejetja izgube,
- prepoznajte, kateri dražljaji/dogodki/situacije itd. v vas obudijo občutke, ki ste jih doživljali v obremenjujoči situaciji v otroštvu,
- alternativno zdravljenje: poleg psihoterapije so pri prebroditvi travmatične izkušnje lahko zelo učinkovite tudi različne alternativne metode, kot sta EMDR in DBT metoda (dialektična vedenjska terapija). Ti dve metodi zdravljenja utišata sprožilce, ki so zapisani v vaših možganih,
- pomoč drugim s podobno izkušnjo: pogosto posameznikom, ki so doživeli travmatsko izkušnjo, pomaga zavedanje, da zaradi svoje izkušnje lahko pomagajo drugim otrokom, ki so preživeli podoben dogodek, in jim hkrati dajo vedeti, da v tem niso sami [1].
Viri
[1] Banschick, M. (2020). Psychology Today. 10 Ways to Heal from Childhood Trauma. https://www.psychologytoday.com/us/blog/the-intelligent-divorce/202001/10-ways-heal-childhood-trauma
[2] Cvetan, M. (2016). Travma v otroštvu in njen vpliv na socialno življenje v odraslosti [Diplomsko delo]. http://pefprints.pef.uni-lj.si/4262/1/TRAVMA_V_OTRO%C5%A0TVU_IN_NJEN_VPLIV_NA_SOCIALNO_%C5%BDIVLJENJE_V_ODRASLOSTI.pdf
[3] Janssen, A. (2020). Verywellmind. Treating the Effects of Childhood Trauma. https://www.verywellmind.com/what-are-the-effects-of-childhood-trauma-4147640
[4] Kuhar, M., Zager Kocjan, G., Mešl, N., Jeriček Klanšček, H., Drglin, Z. in Hočevar Grom, A. (2020). Nacionalni inštitut za javno zdravje. Obremenjujoče izkušnje v otroštvu in posledice v odraslosti. https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/oio_v_otrostvu_in_posledice_v_odraslosti_-_kratka_strokovna_publikacija_2020_hq.pdf
[5] Mental Health Center (2019). How Childhood Trauma Affects Us As Adults. https://www.mentalhealthcenter.org/how-childhood-trauma-affects-adult-relationships/
[6] NCTSN (b.d.). About Child Trauma. https://www.nctsn.org/what-is-child-trauma/about-child-trauma
[7] Trauma Survivors Network (b.d.). Risk and Protective Factors. https://www.traumasurvivorsnetwork.org/traumapedias/777
