Zakaj sploh kaj narediti?

Eno je biti učen, intelektualec, izobražen.

Drugo je biti bister, pronicljiv in iznajdljiv.

Spet tretje je biti moder.

Velikokrat se mi zdi, da nisem dovolj katerekoli od teh, da bi lahko vam nekaj pametovala.

In res.

Karkoli vam lahko povem, se vsakič lahko najde nekdo, ki bo moje trditve argumentirano zavrgel in dokazal, da nisem dovolj učena, bistra, niti modra.

Zakaj bi se potem sploh trudila karkoli povedati?

Ne zato, da bi povedala nekaj učenega, ne zato, da bi izpadla pametna, ne zato, da vas poučim, da boste vi pametnejši, ne zato, ker bi sicer vi tavali v temi.

Če bi bil razlog karkoli od tega, bi moj spis najverjetneje ostal brez iskrice in čisto možno, da ga ne bi nihče niti prebral. Temeljil bi na neki predpostavki, da si moram priznanje šele prislužiti in enako tudi vi.

Vendar v resnici sem že vredna in enako tudi vi. Iz te predpostavke pa lahko delujemo svobodno in v korist nam vsem.

Želim, da je razlog za moje pisanje  v sočutju.

Tak razlog tudi premaga strah pred tem, da bi izpadli neumno, neučeno, trapasto.

Nekomu prav pride slišati prav to, kar imam jaz za povedati in mu lahko nekako pripomore.

Mislim, da prav zaradi tega ljudje ustvarjamo. Preprosto iz vere, da delamo dobro. Ne zase, ampak za druge. In ko gradimo boljšo skupnost, delamo tudi zase. Zase šele posredno, ko se osredotočamo na skrb za druge.

Po drugi strani nas učijo, da moramo delati zase, da bomo lahko za druge. V smislu, da moraš imeti najprej sebe rad, tako kot moraš prvo dati sebi kisikovo masko na letalu.

Ja, OK, eno osnovno skrb si že moramo dati, seveda, ampak mislim, da to pride avtomatsko, če imamo v zavedanju, da smo vredni. Seveda, smo vredni, saj smo ustvarjeni tako, da drugim stalno dajemo vrednost.

Menim, da smo ljudje narejeni za to, da ljubimo. Pa ne sebe. Ljudje smo narejeni, da ljubimo druge. Da skrbimo za njih, da se zanimamo za njih, da jih spoštujemo.

Ko tako soustvarjamo človeškost, vsi skupaj tudi uživamo v njenih sadovih, ki so ljubezen, mir, sočutje in kar je takih reči.

Vem, ta svet se z lahkoto zazdi ravno obratno od tega in mnogokrat tudi je, a dejansko velja pravilo snežne kepe. Navidez majhna dejanja, slej kot prej dobijo velike razsežnosti. In vsak od nas, v vsakem trenutku, se odloča h kakšni stvaritvi bo pridal.

Izberimo sočutje in ustvarjajmo lepši svet.