Zavzemanje starševske vloge običajno predstavlja pozitiven, vendar stresni življenjski dogodek. Prisotne so velike individualne razlike pri odzivanju na pomembne življenjske prehode (kot sta nosečnost in starševstvo), k čimer pa poleg subjektivne ocene dogodka pripomorejo tudi vnaprejšnja pripravljenost in pričakovanje dogodka (načrtovana nosečnost), telesno zdravje, osebnostne značilnosti (prožnost in prilagodljivost), socialna mreža (podpora primarne družine in partnerjev med seboj) ter prevladujoči način spoprijemanja s stresom [1]. Zaradi sodobnih dejavnikov individualizacije in večje svobode izbiranja se starost matere ob prvi nosečnosti vse bolj zamika [2]. Osamosvajanje mladih (15-29 let) v Sloveniji je zaradi negotovih oblik zaposlitve, relativno nizkih plač in skorajda neobstoječe stanovanjske politike, izjemno težko [3]. V letu 2019 v Sloveniji je bila tako povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka 29,6 let, starost ob rojstvu kateregakoli otroka po vrsti pa 31,1 let [4].
Razvoj starševstva
Za mlade odrasle vstop v starševsko vlogo predstavlja pomemben razvojni izziv, saj pridobijo novo vlogo, ki vpliva na preoblikovanje pojma o sebi. Prilagajanje na starševstvo pri mladih odraslih lahko traja od štirih mesecev do celo treh let [5]. Večje težave s prilagajanjem se lahko pojavijo pri tistih, ki nosečnosti niso načrtovali ali pri starših, ki imajo pretirano idealizirane predstave o otrocih in starševstvu nasploh [6]. Motivi za starševstvo slovenskih partnerjev so najpogosteje prevzemanje nove življenjske vloge, prenos znanja in vrednot na potomce ter doživljanje občutkov čustvene izpopolnjenosti [2]. Običajno je pri odločanju za zanositev prisoten vsaj zmeren občutek strahu pred kompleksno odgovornostjo do nebogljenega bitja, saj naj bi z njegovim rojstvom postali finančno, socialno in emocionalno zreli ter v celoti prevzemali skrb za njegovo življenje [2, 7].
E. Galinsky [8] je na podlagi mnogih raziskav določila 6 razvojnih stopenj starševstva:
- Stopnja oblikovanja pojma o starševstvu (obdobje nosečnosti): zaznamovana je s težnjo po doseganju popolnega starševstva, zato posamezniki v tej fazi oblikujejo (idealizirana) pričakovanja ter se pripravljajo na socialne in psihološke spremembe po obdobju nosečnost
- Negovalna stopnja (prvi dve leti po rojstvu): razvijanje navezanosti med otrokom in staršem, sprejemanje starševske vloge, spreminjanje partnerskega odnosa, vzpostavljanje ravnotežja med starševsko in drugimi vlogami
- Avtoritativna stopnja (do šestega leta starosti prvorojenca): ocenjevanje sebe v starševski vlogi, postavljanje meja otrokom ter zavedanje razkoraka o pričakovani in dejanski starševski vlogi
- Integrativna stopnja (do mladostništva prvorojenca): prilagajanje na osamosvajanje otroka in sprejemanje razkoraka med pričakovano in dejansko starševsko vlogo
- Neodvisna stopnja (osamosvajanje otroka): sprememba starševske avtoritete in omogočanje večje svobode ob nudenju čustvene in socialne opore
- Odhodna stopnja (odselitev prvorojenca): ovrednotenje preživetega časa z otrokom in prilagajanje na spremenjeno družinsko strukturo, pogostejše posvečanje partnerju
Materinski stres
V prvem letu otrokovega življenja so mame v primerjavi z očeti pogosteje zaskrbljene in depresivne, bolj obremenjene ter v povprečju doživljajo višje stopnje stresa – t.i. materinski stres [6, 9]. Najpogostejši izvori tega stresa so težaven temperament otroka, omejitve v materinski vlogi (zaznavanje matere, da otrokove potrebe pretirano usmerjajo njeno življenje ter da je vloga matere naporna), nekomunikativnost otroka (je plašen in zadržan), zaznana materinska nekompetentnost (zaznava matere, da težko zadovoljuje otrokove potrebe), šibki prvi stiki (težave s sprejemanjem otroka v prvih tednih po rojstvu), nezadovoljstvo matere (občutki krivde, da bi se lahko otroku bolj posvetila) in zaznano pomanjkanje naklonjenosti otroku (težave s sprejemanjem otroka takšnega, kot je). Tako širša javnost kot mama sama mora materinsko dojemati kot način življenja (ne kot opravilo, dolžnost ali poklic) ter se pri tem zavedati, da matere potrebujejo varen prostor, kjer si ženska upa biti to, kar je [10]. Vsako obtoževanje in poniževanje (angl. »mom-shaming«) je nesmiselno in nepotrebno, saj se za vlogo matere ženske nikakor ne morejo v popolnosti pripraviti [7].
Očetovska vloga
Vloga očeta v družini se je dandanes spremenila veliko bolj kot vloga matere [11]. V Sloveniji sta tako v grobem prisotna dva prevladujoča modela očetovstva. Tradicionalni oz. komplementarni model predpostavlja, da so očetje redko vključeni v skrb za otroke in družinska opravila ter opravljajo dela, ki po tradiciji pripadajo moškemu. Njemu nasproten pa je podporni model, kjer so očetje bolj aktivno udeleženi v vzgojo otrok, vendar pa skrb za otroke in družinska opravila v večji meri še vedno prevzema ženska [11]. Kljub temu pa je zaželeno, da so tako matere kot očetje sposobni negovalne in čustvene interakcije z otrokom, saj oboji pozitivno vplivajo na otrokov čustveni, intelektualni, socialni in vedenjski razvoj [12]. Po mnenju nekaterih avtorjev naj bi očetova aktivna vključenost v otrokovo življenja pripomogla k zmanjšanju psihičnega stresa otrok v odrasli dobi [13].
Vpliv na partnerski odnos
Prevzemanje starševske vlogo je stresen prehod, zato pogosto prihaja do znižanja zadovoljstva s partnerskim odnosom ter povečanja pogostosti partnerskih konfliktov [1, 14]. Poleg tega se lahko pojavi tudi poporodna stiska matere ali očeta, starševski stres, zmeda in tesnoba, prisotni pa so povečana odgovornost za gospodinjstvo, dodatne fizične obveznosti in nesoglasja glede vzgoje otrok, kar negativno vpliva na partnerski odnos. Med pozitivne posledice starševstva na zvezo pa lahko štejemo zbližanje partnerjev, odkrivanje novih pogledov na medsebojni odnos, močna naklonjenost drug drugemu, porast empatije do partnerja, večja prilagodljivost v odločanju ter občutek ponosa na to, kar sta ustvarila skupaj [7]. Pomembno je, da partnerja medsebojno dobro komunicirata in sproti rešujeta težave, saj kakovost odnosa med možem in ženo oblikuje kakovost otrokovega okolja [7].
Stres staršev med epidemijo COVID-19
Stanje COVID-19 lahko oblikuje stresno okolje za starše na več načinov, in sicer lahko starše skrbi za ekonomsko in fizično zdravje njihove družine, lahko so zaskrbljeni zaradi socialne izolacije otrok ali šolanja na domu, lahko pa jih skrbi tudi, kako otrokom na primeren način posredovati informacije o trenutnem dogajanju v svetu in razloge za določene dogodke. Starši v primerjavi s posamezniki brez otrok med katastrofami kot je COVID-19 tako doživljajo pomembno višje stopnje psihološkega distresa [15]. Raziskave psiholoških učinkov socialne izolacije med predhodnimi množičnimi izbruhi virusov (npr. SARS, H1N1, Ebola, MERS, konjska gripa) so pokazale, da kar 30 % otrok in 25 % staršev doživlja povišane stopnje psihološkega distresa [16]. Zahteve in izzivi so lahko še večji za tiste starše, katerih otroci imajo razvojne, čustvene, vedenjske ali druge zdravstvene težave. Višje stopnje psihološkega distresa doživljajo starši mlajših otrok, z naraščajočo starostjo otrok pa naj bi starši doživljali vse nižje stopnje psihološkega distresa, saj otroci postajajo vse bolj samostojni in se pogosteje zanašajo nase (npr. pri šolanju na daljavo, skrbi zase) [17].
Priprava na starševstvo v Sloveniji
V Sloveniji priprava na starševstvo poteka v obliki šol za starše, ki so organizirane v zdravstvenih domovih, splošnih bolnišnicah in v Univerzitetnem kliničnem centru (Ljubljana in Maribor). Zaradi trenutne situacije COVID-19 se šole za starše ne izvajajo, na voljo pa so vam nazorne video vsebine o negi novorojenčka, psihološki pripravi na porod, strahu pred porodom in obporodni depresiji, vlogi zdravnika med nosečnostjo, porodnih dobah, poporodnih spremembah, dojenju, pravilnem ravnanju z dojenčkom ipd. Na voljo so tudi slovenske publikacije in knjižice za bodoče starše, kot so Pričakujemo dojenčka, Priprava na porod in starševstvo, Izročki gradiv za bodoče starše, Vodnik za bodoče starše, Novorojenček ter Iz naročja do prvih korakov. Uporaben je lahko tudi portal Za starše.
Starši sami sebi lahko postavljate samoreflektivna vprašanja, ki spodbujajo razmišljanje o vaši vlogi starša ter vam pomagajo pri ozaveščanju notranjih občutkov. Vprašanja so lahko različna, na primer:
- Sem zadovoljen/a s svojo vlogo starša?
- Potrebujem podporo?
Sem svoje potrebe popolnoma zanemaril/a?- Kaj bi si v vlogi starša želel/a izboljšati?
- Kaj v tem trenutku najbolj potrebujem?
- Imam nekoga, ki se mu lahko zaupam?
- Sem sposoben/a vprašati za pomoč pri negi/varstvu?
- Kaj mi je v vlogi starša najtežje?
- V čem sem kot starš dober/a?
- Kakšen starš želim biti?
Viri in literatura
[1] Zupančič, M. (2009). Osebnostni razvoj v zgodnji odraslosti. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 655–677). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
[2] Mladinski svet Slovenije (2019). Mednarodni dan mladih – stanovanjska problematika mladih. Dostopno na: https://www.si21.com/Svet/Mednarodni_dan_mladih_2019__stanovanjska_problematika_mladih
[3] Iglič, S. (2006). Dejavniki odločanja za starševstvo (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
[4] Statistični urad Republike Slovenije (2019). Število živorojenih tudi v 2019 manjše od 20.000. Dostopno na: https://www.stat.si/statweb/News/Index/8908
[5] Wicki, W. (1999). The impact of family resources and satisfaction with division of labour on coping and worries after the birth of the first child. International Journal of Behavioral Development, 23(2), 431–456.
[6] Zupančič, M. in Filipič, M. (1995). Origins of maternal stress through children’s first six years of life. Prispevek predstavljen na 7. evropskem kongresu za razvojno psihologijo. Krakov.
[7]. Polomeno, V. (2007). Relationship or content? Which is more important in perinatal education? International Journal of Childbirth Education, 22(1).
[8] Galinsky, E. (1987). The six stages of parenthood. Reading: Perseus Books.
[9] Dew, J. in Wilcox, W. B. (2011). If momma ain’t happy: Explaining declines in marital satisfaction among new mothers. Journal of Marriage and the Family, 73, 1–12.
[10] Fabec, R. in Klemenčič, V. (2010). Psihoterapevtski pogledi na doživljanje materinstva. V: N. Korent, Ž. Žerjal in L. Petruša (ur.), Ženske pred vprašanjem materinstva: zbornik predavanj (str. 53–72). Koper: Zavod za zdravstveno varstvo.
[11] Čačinovič Vogrinčič, G. (2006). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, Univerze v Ljubljani.
[12] Craig, L. (2006). Does fahter care mean fathers share? A comparison of how mothers and fathers in intact families spend time with children. Gender and society, 20(2), 59–81.
[13] Lewis, S. N., West, A. F., Stein, A., Malmberg, L. E. Bethel K. … Barnes, J. (2008). Children and child care (FCCC) project team. Child: care, health and development, 1365–2214.
[14] Doss, B. D., Rhoades, G. K., Stanley, S. M. in Markman, H. J. (2009). The effect of the transition to parenthood on relationship quality: An 8-year prospective study. Journal of Personality and Social Psychology, 96, 601–619.
[15] Russell, B. S., Hutchison, M., Tambling, R., Tomkunas, A. J. in Horton, A. L. (2020). Initial challenges of caregiving during COVID-19: Caregiver burden, mental health, and the parent–child relationship. Child Psychiatry and Human Development, 51(5), 671–682.
[16] Sprang, G. in Silman, M. (2013). Posttraumatic stress disorder in parents and youth after health-related disasters. Disaster medicine and public health preparedness, 7(1), 105–110.
[17] Mazza, C., Ricci, E., Marchetti, D., Fontanesi, L., Di Giandomenico, S., Verrocchio, M. C. in Roma, P. (2020). How personality relates to distress in parents during the Covid-19 lockdown: the mediating role of child’s emotional and behavioral difficulties and the moderating effect of living with other people. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(17), 6236.
