Želeli bi vas bolje spoznati. Kdo ste, kaj počnete in kje ste zaposleni?
Stara sem 40 let in sem specialistka nefrologije. Zaposlena sem v kliničnem centru v Ljubljani, v centru za transplantacijo ledvic. Naše delo je, da vodimo bolnike pred samo transplantacijo ledvic, po presaditvi, dokler presadek ne odpove, pripravljamo pa tudi ponovno transplantacijo. Nisem pa stalno na tem delovišču. Dvakrat na mesec sem tudi v nefrološki ambulanti na polikliniki, enkrat do dvakrat na mesec na urgenci v kliničnem centru in pa ko smo dežurni, pokrivamo celotno nefrologijo, torej tudi akutne zadeve, hemodializo, peritonealno dializo, oddelek,… Tako da nefrologija je zelo tako pestro in široko področje.
Kaj vas je pripeljalo do odločitve za vaš poklic?
Jaz sem se z nefrologijo srečala med študijem medicine, in sicer med vajami iz interne medicine. Takrat sem imela možnost izbirati med različnimi vejami interne medicine in sem si izbrala gastroenterologijo in nefrologijo. Najprej sem imela vaje iz nefrologije in ker sem bila tako navdušena nad oddelkom in nad to vejo medicine, sem, ko sem bila predvidena za kroženje na gastroenterologiji, prosila, če bi lahko še tista 2 meseca ostala kar na nefrologiji, in ni mi žal. Če bi se še enkrat odločala za specializacijo, bi se verjetno enako odločila, ker imamo zelo lepo urejen oddelek. Bolniki so zadovoljni, ker ne obravnavamo samo ledvic, ampak jih obravnavamo bolj celostno.
V medijih in komentarjih lahko zaznamo negativen odnos do zdravstvenih delavcev. Kako se ob tem počutite?
Jaz najraje vidim, da je pri nas doma televizija ugasnjena. Zato ker me take stvari, ki se dogajajo in ki prihajajo v javnost, res žalostijo. Jaz verjamem, da imajo ljudje dobre in slabe izkušnje z zdravstvom, ampak mislim, da so zdravstveni delavci pri tem najmanj krivi. Ta napad, kar na vse povprek, se mi ne zdi upravičen.
Takrat, ko sem jaz začela s pripravništvom, to je bilo leta 2009, ni bilo tako. Bila sem bolj vedra, ni mi bilo nerodno povedati, da prihajam iz področja medicine, da bom zdravnica. Zdaj sem pa raje kar tiho.
Kaj bi si želeli, da bi javnost vedela in razumela, da bi se počutili bolje?
Jaz mislim, da javnost ve, da smo mi vsi samo ljudje in da je v bistvu naše poslanstvo, da delamo dobro in ne želimo škodovati in da se potrudimo za vsakega bolnika posebej. Ampak tako kot pri vseh drugih področjih, tudi v zdravstvu, ko pride neka senzacija ven, mediji to napihnejo, ampak to je njihov vir zaslužka, promocija, tako da ne vem, kaj sploh lahko naredimo. Ne vem, razen to, da se tudi mogoče malo bolj izpostavi dobre stvari. Jaz mislim, da zdravniki v večini še vedno opravljamo to delo zato, ker ga radi opravljamo, ker smo opravili vso to izobraževanje, ki smo ga, ker nam je mar za ljudi in želimo ljudem pomagati. To je naše poslanstvo.
Kakšne stiske ali izzive doživljate pri opravljanju dela?
Stisk je kar nekaj. Mi imamo bolnike, ki so različno stari – k nam pridejo od 18. leta naprej, navzgor pa ni meje. Jaz največ stisk doživljam pri mlajših bolnikih. To so ponavadi bolniki, ki sploh ne vejo, da je karkoli z njimi narobe, pa so stari lahko 20 pa pridejo kar tako, s ceste – so do zdaj zdravi, nakar pridejo kar naenkrat z ledvično okvaro odpoved ledvic, kaj pa zdaj? To so mladi ljudje, ki že imajo lahko težave z zaposlitvijo, so si začeli graditi neko prihodnost, imajo tudi malo težav s samopodobo, v partnerskih odnosih se iščejo, nakar se jim res vse podre. To se mi zdi, da je najbolj grozno, ker v bistvu sploh ne veš, kje se ga lotiti. Takrat sem res najbolj v stiski, ko spet vidim kakšno tako bolezen, ki je sicer redka bolezen, ampak ko jo spet vidim si mislim “Oh, revež.”
Če prav razumem, se vas to osebno dotakne?
Ja, se me dotakne. Sicer jaz ne grem s tem domov pa to razmišljam. No, morda tudi kdaj ampak ne pa tako, da bi bila jaz oškodovana zaradi tega – si to ne dopustim.
Svoje stiske poskušam rešiti v službi, s sodelavci, postopoma, ker to ne gre od danes na jutri, to je dolgotrajen proces.
Kako vaša služba vpliva na vas in vaše duševno zdravje?
Bolj vpliva na to, da sem utrujena. Ne vem ali samo zaradi mojega dela ali tudi zaradi družinskih obveznosti, vsega skupaj ali starost. Posebno po dežurstvu nisem več polna energije, ampak sem utrujena in brezvoljna, malo izžeta.
Sem pa tudi bolj nagnjena k temu, da me za določene bolezni skrbi – zase. Potem ko vidimo kakšne take res hude bolezni pri mlajših bolnikih, se pa jaz vprašam, “Kaj pa če se to meni zgodi?”
Včasih sem malo pretirano zaskrbljena za svoje zdravje, zato če se meni kaj zgodi. Takrat se potem težje umirim, ampak se nekako probam z nekim razumom.
Kaj vam najbolj pomaga, da se v taki situaciji umirite?
Em, ja, v bistvu se potem malo pogovarjam sama s sabo v svoji glavi. Ne pomaga mi, da bi začela kaj brati ali pa da bi televizijo gledala, ker televizije ne gledam.
Brati tudi ne morem, ker takrat se ne morem skoncentrirati na branje, ampak se običajno umaknem, da sem sama, da ne motim ostalih in kar na glas govorim, da sem v redu, da ni z mano nič narobe – imam pogovor sama s sabo.
Včasih, če je hudo, povem tudi partnerju. On je pa zelo razumski. Tako da on potem reče, “Ali nisi zdravnica? Saj to pa veš, da ni nič narobe s tabo.”, tako na tak način. Čeprav ne deluje vedno, jaz vseeno, kljub temu da on to meni pove, okej, super sprejmem, hvala, ampak moram jaz še sama s sabo razčistiti.
Morem se sama pomiriti, mi ne pomaga, samo da mi nekdo drug pove. Včasih mi potem pomaga, da se v službi zdravstveno pokontroliram – si dam pregledati kri ali pa včasih prosim za kakšno sliko trebuha, grem do kolegov specialistov na pogovor in se potem tako umirim. Pomirim se tako, da ugotovim, da je tudi zdravstveno vse v redu. Ali pa da če ne bi bilo v redu, da takoj urgiramo. V bistvu imam največ s tem dela, sama s sabo in s temi boleznimi, da bi bilo karkoli z mano narobe. Pa dobro, pri teh mlajših bolnikih čutim to stisko. Ampak to ni tako, da bi jaz domov to nosila.
Ali imate kakšne posebne tehnike za sprostitev v primeru, da začutite stisko med delom?
Ja, če me v službi kaj zelo prizadene, se umaknem na svoje in sem sama s sabo. Imam pa tudi zelo dobre kolegice, ene par se nas kar skupaj drži, tako da si veliko stvari zaupamo.
Kaj je tisto, kar vas motivira in razveseljuje, da opravljate poklic še naprej?
Mene že sámo to znanje, učenje. Z vsakim bolnikom je neka nova zgodba in me to pritegne. Tudi izobraževanja, ki jih imamo – to hodim kar rada, čeprav grem samo enkrat ali pa dvakrat na leto. To mi je super, da nam to omogočijo, da si lahko take stvari privoščimo.
Rada delam z ljudmi, rada se pogovarjam, rada imam stik z ljudmi, čeprav nisem zelo zgovorna.
Jaz raje poslušam, potem pa povem tisto, kar me vprašajo. Ampak običajno mi zelo veliko stvari povejo, ne nujno samo o sebi, ampak tudi zgodbe svojcev, sorodnikov, prijateljev in jaz v bistvu iz teh zgodb, ki jih slišim, se tudi nekaj naučim, tako da to mi je v redu.
Kje pa vidite največje ovire?
Mislim, ovira … Nekih takih ovir ni.
Ovira so mogoče predvsem ljudje, ki so na teh položajih, da bodo spremenili kaj, pa ne spremenijo.
To je mogoče neka taka ovira, ki pa se mene sicer bolj posredno dotakne, saj nimam toliko stika s tem. Zdi se mi, da je zdravstvo pri nas na visokem nivoju, da so strokovnjaki res dobri, da ljudje radi hodimo v službo, radi delamo, ampak ni pa dobrih pogojev. No, pa tudi naš klinični center, bog pomagaj. Ko prideš noter, ne veš, kam si prišel, ko je vse malo razsuto. Na takem nivoju smo pa toliko dobrih stvari, ki jih naredimo, pa tkole… No, to je recimo ovira. To se mi zdi taka velika ovira – izgled. Pa te naprave so zastarele in recimo tudi ko so bolniki v tistih bolniških posteljah, ja bog pomagaj, pa tiste omarice, to so take stvari, kot da smo iz juge še, no.
Na delovnem mestu se bolje počutimo, če imamo dobre odnose. Kakšen odnos doživljate od sodelavcev in nadrejenih v vašem delovnem okolju?
Jaz imam z nadrejenimi zelo dobre odnose. S svojimi kolegicami tudi, je pa res, da so določeni kolegi, s katerimi pač nisem tako kompatibilna, kar se mi zdi čisto človeško. Z nekaterimi se povežeš, z nekaterimi se pač ne. Tukaj nimam pripomb. Tukaj imam vso podporo. Tudi recimo, če je kdaj kakšna bolniška nepričakovano, da mora nekdo vskočiti v mojo ambulanto pa še moje bolnike porihtati, to sploh ni problem. Si pomagamo. Zdaj nas je res dovolj, tako da smo se okrepili in ni problema.
Kot ekipa rešimo vse. In tudi kolektiv je tak povezan, močen. Vsakemu bomo probali pomagati.
Vsi vemo, da delamo za isto, za dobro bolnikov in da ne govorimo grdo o drugih kolegih.
Bi nam zaupali, koliko ur povprečno oddelate vsak mesec? Vam to ustreza?
Jaz nimam presežka ur, jaz delam normalno po 40 ur ali včasih 48 ur na teden, ampak to ni vsak teden. Mislim, imam 20 nadur na mesec, no tako bom rekla. 40 ur + 20 nadur na mesec, ampak to so kot nadure, to mi potem tudi izplačajo.
Veliko je govora tudi o prostem času zdravstvenih delavcev, številu dni dopustov … Kako bi ocenili svoj prosti čas?
Pri nas, s temi kolegicami se običajno enkrat na mesec dobivamo tudi izven službe in se takrat tudi malo zmenimo, kam gremo na dopust, kaj načrtujemo, katero potovanje, karkoli, o otrocih, o izletih. Tako da mi se kar o tem veliko pogovarjamo. V službi pa pač ne.
Ja, dopust je fiksen. Ponavadi je daljši dopust poleti, v poletnih mesecih julij, avgust, potem so pa krajši dopusti ali pa prazniki, recimo velikonočni, božični, novoletne počitnice, prvomajske – te si pa ponavadi razdelimo. Takrat, ko so šolske počitnice, da bi bil kar cel teden prost, odsoten, je redkost. Ponavadi si razdelimo, da je en del praznikov ena ekipa, drugi del praznikov pa druga ekipa. To imamo lepo urejeno, da vseeno ostane dovolj ljudi.
Edino, kar je, je da bi si morda kdaj želela več prostih dni le zase. Ta dopust, ki ga imam, to je zame čas za družino.
Želela bi si, da bi imela kdaj mogoče dvakrat, trikrat na leto po en teden samo zase.
Da bi bila sama, doma, da mi ne bi bilo treba iti zjutraj v službo, da vsi ostali gredo od doma in da bi jaz lahko imela čas zase. Lahko da bi samo brala, lahko da bi samo hodila vsak dan na sprehod ali pa delala jogo. Samo tisto nekaj, da bi bilo malo drugače, da ni služba, da ni potovanje ali pa dopust z družino, ampak da sem jaz v bistvu sama s sabo. No to je še ta stvar, ki bi si jo želela, samo nimam toliko dopusta, da bi si lahko to omogočila.
Kako vaša zaposlitev vpliva, če vpliva, na bližnje osebe v vašem življenju?
Ja, na bližnje osebe vpliva zato, ker sva jaz in moj partner oba v isti službi, v istem poklicu, na istem področju oziroma na istem oddelku, tako da to sigurno vpliva zato, ker si morava prilagajati, kdaj bo kdo dežuren, kdaj bo šel kdo na kakšno izobraževanje. Tako da to vpliva, seveda. Na otroka pa niti ne vpliva, ker je enak kot če bi bila kje drugje zaposlena, bi ravno tako imela čas in si vzela čas za to, da midva imava neko svojo rutino, da stvari za šolo porihtava in to. To imava kar urejeno, tako da ne vpliva, ne.
Ste že kdaj razmišljali o odpovedi oz. spremembi kariere?
Ne, ne. Razmišljala sem o tem, da bi šla morda kdaj delat v kakšnem privat dializni center, zasebni. Ampak mislim, da bi kar nekako malo nazadovala, zaradi pomanjkanja pestrosti, tega pa nočem še. Da bi stagnirala.
Kaj bi si želeli, da se v prihodnosti izboljša, da bi bilo vaše duševno zdravje še boljše?
Ja to, a ne, da bi nam dali še malo več prostih dni, da bi lahko dobila te tedne zase ja, ohh. Ampak dobro, to se ne tiče samo službe, ampak tudi doma. Se mi zdi, da smo ženske morda vseeno malo bolj zaposlene, ne vem, sicer morda ne vse, ampak pri nas doma je tako, da sem jaz tista, ki se bolj ukvarjam z otrokom, s šolo, z gospodinjskimi stvarmi in potem res ni tistega časa prav zame. Moški si lažje vzamejo čas zase in rečejo, “Jaz pa zdaj grem in me ne bo.” Jaz si pa tega res ne privoščim in mogoče si zaradi tega tako to želim. Razen tega pa se meni zdi drugače vse kar v redu, ne vem kaj bi še lahko.
Bi želeli še kaj sporočiti?
Samo to bi želela, da bi ljudje malo drugače gledali na to zdravstvo:
Da nismo zdravniki samo tam zato, da bomo dobili plačo in da bomo imeli denar in ne vem, kaj. Mislim, tako kot vsi ostali ljudje, res.
Jaz hodim v službo, zato da naredim nekaj dobrega in vem, da imamo znanje in da smo sposobni in izobraženi za to, da ljudem pomagamo, pa ne samo zato, da bomo na koncu dobili plačo, ampak zato, ker smo si to izbrali, ker to radi počnemo. Tako da jaz bi samo to, da ljudje ne bi mogoče tako zelo slabo govorili. Saj verjamem, to je zato, ker smo zdravniki del javnega zdravstva in smo potem javni sistem in je to pač potem tako. Čeprav ljudje, ki pa res rabijo zdravnika, ki so res imeli opravka z zdravstvom in z bolnicami in to, so običajno razumevajoči. Tisti, ki pa ne, pa mogoče še kdaj bodo in bodo spremenili nek pogled na to, ko bodo prišli. Pa ne želim nobenemu tega, ampak tako. Tisti, ki res rabi obravnavo, je res obravnava tako, kot je treba.
Intervju izvedla: mag. Pia Žmuc
