Po rojstvu mojega drugega otroka se je v meni nekaj zlomilo, vendar so se težave začele bistveno prej. V nosečnosti, ki je v fizičnem pogledu potekala brez težav, je pa na psihičnem področju bilo veliko težje. Še posebej ker sem imela slabe izkušnje pri prvem porodu. Strah, ki me je ohromil, ni popuščal. Pred porodom nisem več spala. Noči so minevale brez spanca, čez dan pa sem imela polne roke dela s starejšo hčerko. Porod je na koncu minil brez težav in sva z možem dobila še eno zdravo in lepo punčko. Vendar se je v meni nekaj zlomilo. Namesto da bi se veselila svojega otroka, sem samo neutolažljivo jokala in bila skoraj nezmožna skrbeti za svojega dojenčka. Občutek krivde me je najedal. Imela sem občutek, da sta moja psiha in moje telo popolnoma izgubila stik. To zame ni bil nov občutek, ker sem ga že doživela v puberteti, nekje od 14. leta naprej, vendar so ti občutki prišli, nekaj časa bili prisotni in k sreči izginili. Zdaj pa je bilo povsem drugače. Nisem spala, nisem jedla, enostavno sem bila naveličana sama sebe. Tedaj sem razumela, da sama tokrat ne bom mogla skozi to. Prišla sem v ambulanto svoje osebne zdravnice in samo jokala, jokala… Ona me je nežno prijela za roko in me spraševala in poslušala. Odločili sva se za zdravljenje z antidepresivi in v prvih dveh tednih pomirjevali. Takrat sem se prvič naspala po dolgem času.
Čez dva tedna sem začutila, kakor da se mi v glavi jasni. V srcu sem prvič začutila kanček veselja, kakor da bi me obiskal stari dobri prijatelj. Čez čas sem si malo opomogla in začela z vsakodnevnimi opravili. Vendar je v meni ostala senca tuge, ki me v bistvu spremlja od moje pubertete. Nekako se naučiš živeti s temi občutki in misliš, da je to normalno. Da je to del tvoje narave. S časom sem opustila zdravila in življenje je šlo naprej. Jaz sem pa bila nenehno utrujena, nikoli dovolj naspana, brezvoljna. Delala sem, gradili smo hišo in skrbela sem za otroke. Istočasno sem se borila z anksioznimi motnjami, obsesivnimi misli, utrujenostjo… Kakšen dan je bilo boljše, veliko dni pa slabo. Potem ko sem bila na pragu menopavze, sem doživela hud stres v službi in zbolela. Več kot dva meseca sem bila v postelji. Viroza na virozo in nikakor na zeleno vejo. Moje zdravje je bilo že od mojega otroštva bolj slabo in nisem potrebovala veliko, da se zlomim. Tedaj sem spet doživela hudo psihično stisko. Občutke groze in strahu. Spet se mi je zdelo, da izgubljam stik sama s sabo. Kakor da se mi je porušil svet. Nobenega pogleda naprej, samo tema. Tedaj sem razumela, da to ni samo moja narava, ampak da potrebujem strokovno pomoč. Obrnila sem se na psihiatrično ambulanto in vsa zlomljena prišla do zdravnice. Opisala sem ji svoja čustva, svoje stanje in vse, kar se mi je do tedaj dogajalo. Rekla mi je, da je dobro, da sem prišla, ker je to bolezensko stanje, ki ga sama ne bom mogla rešiti. Tedaj sem začela postopoma razumevati, kaj se mi dogaja. Zdravnica mi je poskusila razložiti s primerom breze in hrasta. Breze so občutljive in potrebujejo zavetje ter nežne pogoje za svoj obstoj. Enako je z nami ljudmi. Eni se rodimo kot breze in da bi uspevali in bili srečni, potrebujemo nežno sredino, ki nas bo dvigovala in varovala. Jaz sem bila tega prikrajšana že v otroštvu, pa tudi v svojem zakonu. V fizičnem pogledu nisem pogrešala ničesar, vendar v duševnem svetu vse. V primarni družini sem na psihičnem področju bila samorastnik, v zakonu samotar. Brez razumevanja, brez nežnosti, nikoli nobenega priznanja, samo zahteve in kritika. Naučila sem se malo drugače gledati na svet okrog sebe, čeprav je težko. Vsakodnevno iščem razloge, za katere sem lahko hvaležna, in to sta v prvi vrsti moja otroka. Terapije, ki sem jo sem začela tedaj pri psihiatrinji, nisem več opuščala, ker me je dvignila ne en nivo, s katerim lahko živim. Nikoli nisem prišla ven iz tega začaranega kroga depresije, vendar sem se nekako naučila soočati s težjimi trenutki. Pridejo dnevi, ko je zelo težko, vendar vem, da po oblakih posije tudi nekaj sonca. Pozitivna stran te grde izkušnje je v tem, da lahko drugim pomagam prepoznati stisko in jih napotiti k reševanju. Jaz sem to prepozno razumela, ker če bi mi kdo pomagal pri mojih prvih težavah, bi moje življenje dobilo popolnoma drugo dimenzijo.
