V naslednjih dnevih po obisku psihiatra sem imela še več blodenj in samomorilnih misli. Zunaj je bil sneg, nov decembrski dan, jaz pa se nisem prav ničesar več veselila, ne smrečice, ne božičnih pesmi, ne obdarovanj.
Ker se misli o smrti niso in niso ustavile, so me starši nek večer odpeljali na dežurno medicinsko pomoč. Tam se je zdravnica pogovorila z menoj in rekla staršem, da doživljam psihotično motnjo ter mi dala močno tableto za spanje in uravnavanje psihotičnih misli. Predlagala mi je tudi, da me z rešilcem odpeljejo v psihiatrično bolnico, tega pa nisem hotela, saj sem tudi skozi pogovor doživljala razne blodnje. Napisala mi je napotnico za Center mentalnega zdravja v Ljubljani. Tisto noč sem prespala vso zaradi močnega antipsihotika, ki mi ga je dala zdravnica.
Prvič po nekaj tednih pozitivne simptomatike psihoze (blodenj), sem se zares spočila in uspešno odklopila vsa samomorilna nagnjenja. A le za eno noč.
Zjutraj so me starši zbudili, saj sem po antipsihotiku neprekinjeno spala dvanajst ur. Pomagali so mi pripraviti stvari in oblačila za v bolnico, če bi me sprejeli. S težavo in počasi sem se oblekla, saj so se spet začele pojavljati blodnje. Oče in mami sta me odpeljala v Center mentalnega zdravja, kjer sem imela pogovor s psihiatrinjo. Na začetku pogovora sem bila zelo nezaupljiva, razložila sem ji, da me varnostniki zasledujejo in da nameravam končati svoje življenje. Zapisovala si je vse na papir in mi sočutno prigovarjala, da lahko pri njih ostanem nekaj tednov, da mi bo lažje.
Nisem bila navdušena nad tem, da ostanem v bolnici, ker sem imela načrt samomora v glavi in nisem želela, da me kdorkoli prepriča v nasprotno. V glavi mi je se vselej vrtel film: » Naredila sem nekaj tako slabega, da moram svoje življenje končati. Šla bom pod vlak.«
Rekla sem ji, da nočem v bolnico, psihiatrinja mi je predpisala antipsihotike in napotitev v Polje, če se mi stanje poslabša.
Sledilo je še nekaj dni, težkih dni. Moral je nekdo od domačih spati poleg mene, saj sem drugače ponoči odklepala vhodna vrata in nameravala iti do železnice. Čez dan me niso mogli pustiti več same, zelo so se bali, da bi si kaj storila. Živčno sem razporejala stvari v sobi in razmišljala, kaj bi napisala v poslovilnem pismu. Spala sicer nekaj malega sem, ker sem v Centru mentalnega zdravja dobila antipsihotike, a ni šlo nič na bolje.
Starši so se začeli zavedati, da bo potrebno zdravljenje in mi na srečo, niso nikoli obrnili hrbta ali obupali nad mano.
Odpeljali so me še v Psihiatrično bolnico Polje in to proti večeru. Tam sem takoj imela pogovor s sprejemnim psihiatrom in po pogovoru z mano je rekel, da se bo moje stanje hitro pozdravilo in, da me bodo hospitalizirali. Za kar se je pa na koncu izkazalo, da je bilo še tekom zdravljenja kakšen korak nazaj in sem tako prebila tam cela dva meseca in nato še tri mesece v Centru mentalnega zdravja.
Ko mi je sprejemni psihiater povedal, da me bojo hospitalizirali in sem se končno vdala, da bom bila v bolnici, sem morala s sebe dati ves nakit in iz oblačil odstraniti vse vrvice. S seboj nisem smela vzeti nobenih ostrih predmetov.
Bil je december 2015, bila pa je tudi neizmerna bolečina in praznina.
Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)
