Bilo je leta 2008, ko sem po enem letu po ločitvi od prejšnjega partnerja spoznala zdajšnjega partnerja.
Ni bila ljubezen na prvi pogled, saj v to po 14 letih moralnega in psihičnega trpinčenja v prvem zakonu nisem več verjela.
Kar nekaj mesecev je trajalo, da sem mu zaupala, da si res želi skupnega življenja. Ter, da si bova lahko ustvarila skupen dom.
Postopoma sem si dajala upanje sedaj bo pa to kar sem si nekoč želela v zakonu. Spoštovanja, enakovrednosti in ljubezni.
Hja, v samem začetku je bilo vsega. Tud spoštovanja predvsem do tega, da opravljam kot ženska bolj moški poklic.
Namreč sem poklicna voznica avtobusa in sem veliko časa v službi.
Na začetku se mu je to nekako zdelo zanimivo. Vse dokler se nama ni rodil sin in je po moji končani porodniški moral veliko časa bit prevzeti skrb za otroka. Sej ne rečem, da ni že prej skrbel zanj. A nekako je bil vseeno bolj siguren, če mu ne bo ok. Bom pa jaz poskrbela, saj sem bila doma in v bližini.
Zdaj je vedno več osoren in tečen kadar me ni doma in vse to se odraža v tem, da me potiska vstran od sebe. Mi ne kaže ljubezni in spoštovanja.
Za njega sem vedno bolj le ženska, katera mu pere skuha ter pospravi dom.
Odtujila sva se in to samo zaradi njegove trme.
Jaz se osebno v takem zakonu ne počutim dobro in bojim se, da bo prišel dan, ko mu bom to povedala in bo kar bo.
Nekako hladen je dom kadar ni več medsebojne ljubezni ter spoštovanja.
Lp, P.
