Nočem opredeljevati pojma “mama”. Hitro ga lahko omejim in opeharim bogastva pomena, ki ga vsebuje. Namesto tega bom pisala o svojem doživljanju materinstva in o lastni izkušnji v vlogi mame.
Takoj ko izrečem “vlogi”, pomislim, da je biti mama mnogo več kot le vloga. Več zato, ker prežame celo tvojo bit. Materinskost je tako živa in stvarna, kot novo življenje otroka, ki je privekal na ta svet. Četudi bi prenehala igrati vlogo mame, bi to še vedno bila, takšna ali drugačna. Ko greš s prijatelji na zabavo (brez otrok), ne prenehaš biti mama, ko greš v službo, ne nehaš biti mama. Kot sem že rekla, prežeta si z materinskostjo.
Tudi dejansko se v skrbi za drago osebo in še posebej ob pripravi na rojstvo in nego nebogljene osebice tvoji možgani spremenijo. Tvoj celoten hormonski sestav se spremeni. Postaneš mama, ne privzameš le vloge. Privzameš pa naloge, cel kup njih. Nekatere opravljamo z lahkoto, nekatere so težavne, mnoge terjajo spretnosti, ki se jih je potrebno priučiti. Morda si kdo predstavlja, da te naloge opravljaš avtomatsko, samodejno, brez razmišljanja, brez pomislekov, brez jeze in občutkov nemoči, preprosto v brezpogojni ljubezni. Potem bi bila mama robot in ne mama človek.
Mame ljudje delamo polno napak in se ves čas učimo delati bolje. Čeprav se navzven včasih zdi, da nekatere ne delajo napak, da so skoraj popolne in da so njihovi otroci popolnoma lepo vzgojeni in čustveno vedno umirjeni, bom drzno trdila, da prav vse mame delamo napake in da se vsi otroci čustveno vznemirijo. To je del življenja.
V resnici ne vem, ali druge mame čutijo in doživljajo materinstvo enako ali vsaj podobno kot jaz. Niti ne poznam vseh notranjih psiholoških mehanizmov, ki vodijo moja dejanja. Ne vem točno, zakaj ne ostajam vsak trenutek v stanju brezpogojne ljubezni do svojih otrok, v stanju nekakšne blaženosti.
Lahko pa povem, da zame biti mama pomeni nikoli ne obupati, ne nad sabo, ne nad svojimi otroki. Kljub temu da delam napake in kljub temu da se mi zdi, da se v vedenju mojih otrok včasih že izražajo te moje napake starševstva, imam še vedno upanje in pogon, da delam še bolje. Mogoče pa se v tem izraža ta brezpogojna ljubezen. Morda je brezpogojna ljubezen prav to gonilo, ki nikoli ne zamre.
Več let nazaj sem gledala en slovenski film, ne spomnim se več naslova, a z mano je ostal en izsek, ko glavna akterka govori:” Zakaj bi sploh zjutraj vstala in si umila zobe, če ne bi bilo mojih otrok.”
Seveda, ljudje najdemo različne razloge, da si zjutraj umijemo zobe, a ideja ostaja zelo veljavna v povezavi z materinstvom. Mame vsak dan vstanemo in žene nas želja, da svojim otrokom omogočimo najboljše možno življenje, kakor vemo in znamo. Delamo najbolje, kar lahko, pač z vsem, kar nosimo zraven.
Sicer mi je blizu prepričanje, da se vsi ljudje trudimo in delamo najbolje, kot v tistem trenutku zmoremo, a pri mamah je poudarek na tem, da ji njeni otroci dajejo nek notranji motiv, ki je še močnejši. Je en tak močen “ZAKAJ”, ki pa je kar nekako vgrajen v našo bit. Ni si ga treba postaviti od zunaj.
Ne zmoremo v celoti razumeti božanskega načrta narave in psihe, menim, da lahko razumemo le en mili mili delček, skoraj nič, lahko pa se strinjamo, da je vsak otrok, ki se rodi v ta svet, čudež, prav tako pa vez med mamo in otrokom, ki prežema življenja obeh.
Bojim se, da bi s tem zaključkom spet prikazala vez med mamo in otrokom na nek idealiziran in romantičen izraz brezpogojne ljubezni, ko pa temu v vsakdanjem življenju očitno ni tako. Zato naj še enkrat poudarim, da je možno, da se ta brezpogojna ljubezen kaže prav v materinski vztrajnosti in naravnanosti k izboljšanju, ne glede na vse, da je možno, da so delovanja brezpogojne ljubezni nam prav tako nerazumljiva, kot nam je nerazumljiva celota narave.
Možno je le površinsko razumevanje narave materinskosti, med tem ko doživljanje materinskosti nikakor ni površinsko, pač pa je ukoreninjeno v samo globino ženske.
