Ko spoznavamo potencialne partnerje, se nam zastavljajo številna vprašanja. Na katere lastnosti moramo biti še posebej pozorni? S kakšnim partnerjem se bomo najbolj ujeli? Ali je bolje, da nam je partner podoben ali da se od nas razlikuje in nas torej v nekaterih pogledih dopolnjuje? Hiter pregled psihološke literature nam pokaže, da je podobnost zagotovo pomemben dejavnik, na podlagi katerega izbiramo partnerja. V angleščini sta se za ta pojav uveljavila izraza “positive assortative mating” [1] in hipoteza ujemanja (“matching hypothesis”) [2]. Medtem ko se izraz “positive assortative mating” nanaša na genetsko in fenotipsko podobnost partnerjev na različnih področjih (inteligentnost, izobrazba, osebnost, fizične lastnosti…), izraz hipoteza ujemanja kaže izključno na podobno zaželenost obeh partnerjev, katere pokazatelj je največkrat fizična privlačnost [2].
Po drugi strani nam filmi in ljubezenski romani pogosto posredujejo sporočilo, da se nasprotja privlačijo. Pa je v resnici tako? V tem trenutku lahko rečemo, da večje število raziskav potrjuje pomen podobnosti kot komplementarnosti (izbiranje partnerjev, ki nas dopolnjujejo). Podobni partnerji nas bolj privlačijo kot komplementarni, hkrati pa smo s takimi partnerji tudi bolj zadovoljni [3]. Kljub temu so nekatere raziskave pokazale, da je komplementarnost na določenih področjih pomembna. Posamezniki v paru, ki so se razlikovali v dominantnosti (eden v paru je bil bolj dominanten, drugi bolj podredljiv), so bili z interakcijo bolj zadovoljni in so si bili bolj všeč. Zadovoljstvo se je pojavilo, ker so se posamezniki med pogovorom lahko vedli, kot so se počutili, druga oseba pa jim je to omogočila [4]. Omenjena raziskava je sicer nekoliko starejša, a predstavlja pomemben doprinos k literaturi o izbiranju partnerjev. Nakazuje, da nas včasih lahko privlači tudi komplementarna oseba, a le takrat, ko nam omogoči zadovoljitev lastnih potreb in ciljev.
Vzroki za izbiranje podobnih partnerjev
Psihologi so poskušali pojasniti, zakaj si najpogosteje izbiramo podobne partnerje. Prva možna razlaga je aktivna izbira. Izbira partnerjev, ki so nam podobni, naj bi imela za nas številne prednosti. Partnerja, ki nam je podoben po vrednotah, osebnostnih lastnostih in interesih, bolje razumemo, imamo z njim manj nesoglasij in smo si z njim bližje, hkrati pa takšen partner potrjuje naš lastni pogled na svet [5, 6]. To nakazuje, da nas podoben partner v resnici bolj privlači.
Druga razlaga pravi, da si podobne partnerje izbiramo zaradi pritiskov trga. Najprej si vsi želimo partnerja, ki je po določenih lastnostih nadpovprečen in zaželen (je na primer zelo fizično privlačen, ima visoke prihodke), vendar za takšno osebo tekmujejo tudi drugi potencialni partnerji. Ker ne moremo dobiti najbolj zaželenega partnerja, se posledično odločimo za tistega, ki nam je najbolj podoben [5]. Takšen partner nam namreč lahko ponudi podobne koristi, kot jih mi lahko ponudimo njemu, zato smo v odnosu zadovoljni tako mi kot on. Omenjena razlaga iskanje partnerja pojasnjuje po principu ekonomskih odnosov, pri čemer z drugimi tekmujemo za največjo možno korist.
Še ena možna razlaga pravi, da si podobne partnerje izbiramo zaradi fizične bližine. Ljudje, ki jih srečujemo na delu, v šoli ali v soseski, so nam morda podobni po starosti, interesih, socialno-ekonomskem statusu in drugih lastnostih. Z ljudmi, ki jih pogosto srečujemo, je tudi lažje vzpostaviti stik in začeti nov odnos [5]. Poudariti pa je potrebno, da dejavnik fizične bližine danes zagotovo ni več tako pomemben kot v preteklosti, o čemer bomo spregovorili tudi v nadaljevanju.
Podobnost v fizični privlačnosti
Ali pogosto pride do pojava, da sta si partnerja podobna po stopnji fizične privlačnosti? To je verjetno eno najzanimivejših in največkrat 
preučevanih vprašanj, ko govorimo o izbiranju partnerjev. Za področje fizične privlačnosti so avtorji predpostavili, da vsak posameznik najprej oceni lastno vrednost zaželenosti, nato pa išče najprivlačnejše kandidate, pri katerih ima še zmeraj možnosti [7]. Metaanaliza večjega števila raziskav je res potrdila, da se fizična privlačnost obeh partnerjev zmerno pozitivno povezuje [8]. Skladno s temi raziskavami lahko torej pričakujemo, da bodo bolj privlačni posamezniki v povprečju začeli partnerski odnos z drugimi bolj privlačnimi ljudmi.
Ali se vedno odločimo za partnerja, ki nam je po fizični privlačnosti podoben? Novejša raziskava je pokazala, da se za odnos s podobno privlačnim partnerjem odločimo predvsem takrat, ko partnerja poznamo le kratek čas in z njim prej nismo bili v prijateljskem odnosu. Ko pa smo s partnerjem v predhodnem prijateljskem odnosu, ujemanje v privlačnosti postane manj pomembno. Razlog za pojav se najverjetneje skriva v tem, da pri ocenjevanju ljudi, ki jih ne poznamo, v največji meri upoštevamo njihovo objektivno zaželenost oziroma privlačnost. Pri ocenjevanju ljudi, ki jih dobro poznamo, pa se ne osredotočimo zgolj na njihovo objektivno zaželenost, temveč na njihovo zaželenost v naših očeh [9].
Zanimivo vprašanje je tudi, ali ljudje, ki so sami povprečno privlačni in torej večinoma pridobijo pozornost drugih povprečno privlačnih ljudi, privlačnost svojih partnerjev precenjujejo. Nekatere raziskave so pokazale, da se pri ocenjevanju lastnega partnerja pojavijo pozitivne iluzije, ki povzročijo, da partnerja zaznavamo kot bolj privlačnega [10]. Druge raziskave pa so pokazale, da lastnega partnerja oziroma potencialne partnerje, pri katerih imamo možnosti, zaznavamo realistično. Zavedamo se torej, da na svetu obstajajo privlačnejši ljudje, vendar pa hkrati dobro vemo, da imamo pri določeni skupini potencialnih partnerjev največjo možnost uspeha [11].
Podobnost v nekaterih drugih lastnostih
Poleg fizične privlačnosti je pomembna tudi podobnost v nekaterih drugih lastnostih. Raziskava je pokazala, da je korelacija med višino
obeh partnerjev pozitivna in zmerna. Izbiranje partnerjev na podlagi podobnosti v višini se torej pokaže, vendar to zagotovo ni najpomembnejši dejavnik pri izbiranju partnerja [12]. Prav tako je več raziskav potrdilo, da se inteligentnost in izobrazba dveh ljudi v partnerski zvezi zmerno pozitivno povezujeta [13, 14]. Obstajajo tudi nekateri dokazi, da si ljudje izberejo zakonskega partnerja, ki jim je podoben v radodarnosti in altruističnem vedenju, in sicer tako v evropskih kot v afriških državah [15]. Zanimivo je, da si ljudje izbirajo tudi partnerje s podobnimi težavami v duševnem zdravju. Študije so pokazale, da si ljudje z veliko depresivno motnjo, bipolarno motnjo [16], odvisnostjo od alkohola, generalizirano anksiozno motnjo in fobijami [17] v povprečju pogosteje izberejo partnerja, ki ima podobne duševne motnje.
Izbiranje po podobnosti na aplikacijah za spoznavanje novih ljudi
Nekateri avtorji so opozorili, da se izbiranje partnerjev po podobnosti v praksi ne pokaže vedno [7]. Eden izmed možnih vzrokov za to je zagotovo vzpon interneta in posledično uporaba spletnih in mobilnih aplikacij za spoznavanje novih ljudi, na primer Tinderja. Aplikacije za spoznavanje novih ljudi so do neke mere izničile učinek fizične bližine, saj lahko sedaj kontaktiramo tudi ljudi, ki jih v naši neposredni okolici ne bi srečali. Posledično nam omogočajo spoznavanje oseb, ki se od nas razlikujejo po narodnosti, rasi, izobrazbi, socialno-ekonomskem statusu in podobnih značilnostih [18].
Stvari postanejo zanimive na področju fizične privlačnosti. Ali se na Tinderju “najdemo” z ljudmi, ki so podobno privlačni kot mi, ali poskušamo pri tistih najprivlačnejših? Nekatere raziskave so pokazale, da ljudje na Tinderju pokažejo zanimanje (z všečkom, supervšečkom ali sporočilom) najprivlačnejšim posameznikom izmed tistih, do katerih imajo dostop [7, 18]. Vsakdo torej preprosto poskuša kontaktirati najprivlačnejšega posameznika, ki ga lahko, posledično pa pogosto “cilja izven svoje lige”. Avtorji raziskave so dodali, da je psihološka škoda, ko nas oseba na Tinderju ne všečka nazaj ali nam ne odpiše na prvo sporočilo, relativno nizka. Vredno je torej poskušati pri privlačnejših osebah, čeprav pri tem tvegamo zavrnitev [18]. Po drugi strani so rezultati pokazali, da uporabniki Tinderja pogosteje prejmejo odgovor, ko sporočilo pošljejo podobno privlačnemu posamezniku. Ujemanje v privlačnosti torej morda ni pomembno pri odločitvi, da nekomu pošljemo sporočilo, odloča pa o tem, ali bomo z osebo sploh lahko pričeli pogovor. Ko sta si osebi podobni v stopnji fizične privlačnosti, sta namreč obe verjetneje zainteresirani za pogovor [7].
Ali se izbiranje po podobnosti na Tinderju pokaže še pri katerih drugih značilnostih? Avtorji so ugotovili, da so uporabnikom Tinderja bolj privlačni tisti uporabniki, ki so podobno odprti (npr. radovednost in širina interesov) in sprejemljivi (npr. prijaznost, vljudnost, sočutje). Uporabniki so osebnostne lastnosti drugih ocenjevali na podlagi fotografij in opisa [18]. Po drugi strani so v povezavi z ravnijo izobrazbe ugotovili, da uporabniki Tinderja ne dajejo prednosti tistim, ki imajo podobno izobrazbo kot oni sami. Predvsem ženske najbolj privlačijo zelo izobraženi uporabniki Tinderja, četudi imajo same nižjo izobrazbo [19]. Izbiranje po podobnosti se očitno na Tinderju pokaže pri nekaterih lastnostih (osebnost, delno fizična privlačnost), pri drugih pa ne. Za bolj veljavne zaključke na tem področju pa zagotovo potrebujemo več raziskav.
Za konec moramo opozoriti, da sta podobnost in komplementarnost le dva dejavnika, na podlagi katerih izbiramo partnerja. V procesu privlačnosti vedno sodelujejo številni dejavniki, zato je včasih težko določiti, kateri izmed njih ima najpomembnejšo vlogo. Prav tako izbiranje partnerja na podlagi podobnosti in komplementarnosti ni vedno zavestno, ampak se lahko zgodi tudi na nezavedni ravni. Tako lahko začnemo razmerje s podobnim partnerjem, čeprav o podobnosti sploh nismo zavestno razmišljali.
Viri
[1] Vandenberg, S. G. (1972). Assortative mating, or who marries whom?. Behavior Genetics, 2(2), 127–157.
[2] Kalick, S. M. in Hamilton, T. E. (1986). The matching hypothesis reexamined. Journal of Personality and Social Psychology, 51(4), 673–682.
[3] White, S. G. in Hatcher, C. (1984). Couple complementarity and similarity: A review of the literature. American Journal of Family Therapy, 12(1), 15–25.
[4] Dryer, D. C. in Horowitz, L. M. (1997). When do opposites attract? Interpersonal complementarity versus similarity. Journal of Personality and Social Psychology, 72(3), 592–603.
[5] Luo, S. (2017). Assortative mating and couple similarity: Patterns, mechanisms, and consequences. Social and Personality Psychology Compass, 11(8).
[6] Murray, S. L., Holmes, J. G., Bellavia, G., Griffin, D. W. in Dolderman, D. (2002). Kindred spirits? The benefits of egocentrism in close relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 82(4), 563–581.
[7] Shaw Taylor, L., Fiore, A. T., Mendelsohn, G. A. in Cheshire, C. (2011). “Out of my league”: A real-world test of the matching hypothesis. Personality and Social Psychology Bulletin, 37(7), 942–954.
[8] Feingold, A. (1988). Matching for attractiveness in romantic partners and same-sex friends: A meta-analysis and theoretical critique. Psychological Bulletin, 104(2), 226–235.
[9] Hunt, L. L., Eastwick, P. W. in Finkel, E. J. (2015). Leveling the playing field: Longer acquaintance predicts reduced assortative mating on attractiveness. Psychological Science, 26(7), 1046–1053.
[10] Barelds-Dijkstra, P. in Barelds, D. P. (2008). Positive illusions about one’s partner’s physical attractiveness. Body Image, 5(1), 99–108.
[11] Lee, L., Loewenstein, G., Ariely, D., Hong, J. in Young, J. (2008). If I’m not hot, are you hot or not? Physical-attractiveness evaluations and dating preferences as a function of one’s own attractiveness. Psychological Science, 19(7), 669–677.
[12] Stulp, G., Simons, M. J., Grasman, S. in Pollet, T. V. (2017). Assortative mating for human height: A meta‐analysis. American Journal of Human Biology, 29(1), e22917.
[13] Van Leeuwen, M., Van Den Berg, S. M. in Boomsma, D. I. (2008). A twin-family study of general IQ. Learning and Individual Differences, 18(1), 76–88.
[14] Eika, L., Mogstad, M. in Zafar, B. (2019). Educational assortative mating and household income inequality. Journal of Political Economy, 127(6), 2795–2835.
[15] Tognetti, A., Berticat, C., Raymond, M. in Faurie, C. (2014). Assortative mating based on cooperativeness and generosity. Journal of Evolutionary Biology, 27(5), 975–981.
[16] Mathews, C. A. in Reus, V. I. (2001). Assortative mating in the affective disorders: A systematic review and meta-analysis. Comprehensive Psychiatry, 42(4), 257–262.
[17] Maes, H. H., Neale, M. C., Kendler, K. S., Hewitt, J. K., Silberg, J. L., Foley, D. L., … in Eaves, L. J. (1998). Assortative mating for major psychiatric diagnoses in two population-based samples. Psychological Medicine, 28(6), 1389–1401.
[18] Neyt, B., Baert, S. in Vandenbulcke, S. (2020). Never mind I’ll find someone like me–Assortative mating preferences on Tinder. Personality and Individual Differences, 155, 109739.
[19] Neyt, B., Vandenbulcke, S. in Baert, S. (2018). Education level and mating success: Undercover on Tinder. IZA Discussion Papers, No. 11933, Institute of Labor Economics (IZA), Bonn.
