V odrasli populaciji (med 35 in 65 let) poroča o poskušanju z različnimi dietami kar 56.6-63 % žensk in 31.7-31.9 % moških. Strah pred pridobitvijo teže izkuša 73.2-74.3 % deklet med 16-im in 25-im letom ter 43.2-46.1 % moških med 25-im in 55-im letom (Arcelus idr., 2011). Pogost (in močno problematičen) zaključek je, da ima pravzaprav večina oseb zahodnih držav simptome oz. poteze motenj hranjenja. V nadaljevanju bom poskušala pokazati, zakaj ne drži, da ima večina zahodnega sveta simptome oz. blažjo obliko motenj hranjenja. Drugače rečeno, in morda za mnoge presenetljivo, niti kronične diete niti nedosegljivi družbeni lepotni ideali sami od sebe ne povzročajo motenj hranjenja.
Motnje hranjenja kot duševna motnja
Motnje hranjenja so resne duševne motnje oz. bolezni, ki prizadenejo povprečno 9 % celotne svetovne populacije. Le 6 % od tega deleža je diagnosticiranih kot podhranjenih. Poleg odvisnosti od opiatov so motnje hranjenja najbolj smrtonosna duševna bolezen. Približno 26 % oseb z motnjo hranjenja poskuša storiti samomor (Arcelus idr., 2011). Prav tako so motnje hranjenja številne in med seboj zelo različne: anoreksija nervoza prizadene manjšino, prav tako uničujoče so ostale motnje: bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje in motnje hranjenja, ki niso drugače specificirane.
»Za razliko od (bistveno pogostejših) poskusov hujšanja in diet pa je vsem motnjam hranjenja skupna ena bistvena značilnost: so poskus spoprijeti se z globoko čustveno stisko, ki je posameznik ne zna reševati drugače in zato potrebuje ustrezno strokovno zdravljenje (Lena idr., 2004).«
Tako so na primer motnje hranjenja zelo pogosto posledica oz. način spoprijemanja s travmatičnimi dogodki v življenju osebe, ki trpi za motnjo (Kong in Bernstein, 2009). Prav tako se zelo pogosto pojavljajo sočasno ali kot način spopadanja z drugimi duševnimi motnjami, kot so (z deležem komorbidnosti) depresija (94 %), anksioznost (56 %), obsesivno-kompulzivna motnja (41 %), odvisnost (22 %) in shizofrenija (Blinder idr., 2006; Kaye idr., 2004; Kouidrat idr., 2014). Ni torej presenetljivo, da se osebe z motnjami hranjenja pogosto tudi samopoškodujejo (25 % med osebami z bulimijo, 23 % oseb z anoreksijo) in poskušajo storiti samomor (25-39 % oseb z bulimijo, 16-23 % oseb z anoreksijo) (Sansone in Levitt, 2002). Samopoškodovanje in motnje hranjenja namreč začasno ublažijo čustveno stisko, s katero se oseba (še) ni zmožna soočiti. Težava je, da je ta ublažitev le začasna; pomirjujoči učinek teh vedenj zelo hitro izgine, pri čemer izvorna stiska ostaja in se še poglablja. Tovrstne strategije spoprijemanja s čustvenimi stiskami so torej za osebo problematične oz. škodljive, saj ji ne pomagajo nasloviti dejanske težave, ji pa povzročajo še dodatne, bolj oprijemljive težave, s katerimi se lahko ukvarja namesto z izvorno stisko (Demuthova in Demuth, 2020).
Razlike med motnjami hranjenja in dietami
Za to, da lahko prispevamo k zmanjševanju stigmatiziranosti pogovora o motnjah hranjenja in pacientom zagotovimo ustrezno zdravljenje, je torej potrebno razlikovati med psihičnimi oz. duševnimi motnjami oz. boleznimi, ki se izražajo v posameznikovem odnosu do hrane in telesa, ter dietami. Slednje so sicer lahko (nikakor pa ne nujno) v vedenjskih vzorcih, ki jih zaznamujejo, podobne nekaterim motnjam hranjenja (anoreksiji, bulimiji in ortoreksiji). Vendar pa je vzrok za ene in druge zelo različen, prav tako so različne oblike zdravljenja. Oseba, ki je na dieti, načeloma tega ne počne zato, da bi blažila kakšno globljo čustveno stisko. Posledično od uspešnosti diete ni odvisen njen občutek lastne vrednosti in samospoštovanja. Količina časa, ki ga taka oseba posveti ukvarjanju s hrano, je manjša kot pri osebi z motnjami hranjenja. In ključno: taka oseba lahko z dieto kadarkoli prekine, saj vedenja niso zaščita pred čustvenimi stiskami. Oseba, ki kronično skuša shujšati, ima sicer lahko tudi nekoliko slabšo samopodobo, vendar ne hujša zato, da ne bi čutila čustvene stiske, ki je obstajala pred nastopom diete. Oseba z motnjo hranjenja, nasprotno, posveča ukvarjanju s hrano in telesom večji del svojega dneva, do te mere, da je lahko ovirano njeno vsakodnevno čustveno funkcioniranje, funkcioniranje v medosebnih odnosih ali v šoli/službi.
»Ključna razlika je, da stiska take osebe ne izvira v hrani oz. telesu, temveč je obstajala, še preden je oseba postala preokupirana s svojo telesno podobo.«
Če je torej pri osebi, ki kronično hujša, stiska posledica neuspešnih diet, je čustvena stiska osebe z motnjo hranjenja izvor motnje in lahko ostane tudi dolgo po tem, ko oseba nima več simptomov motenj hranjenja. Takšna oseba zato nikakor ne more prekiniti s svojimi miselnimi in vedenjskimi vzorci, saj bi se brez njih morala soočiti z globoko čustveno stisko, ki je vzrok za motnjo.
Motnje hranjenja je potrebno (psihološko) zdraviti
Iz zapisanega bi tako morali biti jasno, da motnje hranjenja in kronični poskusi hujšanja oz. diete niso na istem kontinuumu. Motnja hranjenja ni le uspešna dieta, ki je šla predaleč. Drugače povedano, kronične diete niso že kar subklinične motnje hranjenja (motnje, ki so čustvenega izvora, vendar nimajo klinično izraženih simptomov, tj. ne ovirajo vsakodnevnega funkcioniranja osebe), temveč so ločen pojav. Spekter motenj hranjenja pa se razteza od subkliničnih motenj do klinično izražene motnje. Težave na spektru motenj hranjenja, tudi v njihovi predklinični obliki, je možno in potrebno zdraviti s psihoterapijo, pogosto pa tudi psihofarmakološko.
»Takšno zdravljenje je nujno ravno zato, ker naslavlja čustveno stisko, ki je vzrok motnje, in ne (le) posameznikovih vedenj, vezanih na hrano.«
Motnje hranjenja so torej duševne motnje, ki imajo lahko fizične simptome in vedenja, podobna osebam, ki kronično hujšajo, a jih v to žene čustvena stiska. Drugače rečeno, motnje hranjenja niso izbira in niso sledenje lepotnim idealom.
Reference
Arcelus, J., Mitchell, A. J., Wales, J. in Nielsen, S. (2011). Mortality rates in patients with anorexia nervosa and other eating disorders: A meta-analysis of 36 studies. Archives of General Psychiatry, 68(7), 724-731.
Blinder, B. J., Cumella, E. J. in Sanathara, V. A. (2006). Psychiatric comorbidities of female inpatients with eating disorders. Psychosomatic Medicine, 68(3), 454-462.
Demuthova, S. in Demuth, A. (2020). Self-harm in adolescence as maladaptive coping. Brain. Broad Research in Artificial Intelligence and Neuroscience, 11(2Sup1), 37-47.
Kaye, W. H., Bulik, C. M., Thornton, L., Barbarich, N., Masters, K. in Price Foundation Collaborative Group. (2004). Comorbidity of anxiety disorders with anorexia and bulimia nervosa. American Journal of Psychiatry, 161(12), 2215-2221.
Kong, S. in Bernstein, K. (2009). Childhood trauma as a predictor of eating psychopathology and its mediating variables in patients with eating disorders. Journal of Clinical Nursing, 18(13), 1897-1907.
Kouidrat, Y., Amad, A., Lalau, J. D. in Loas, G. (2014). Eating disorders in schizophrenia: Implications for research and management. Schizophrenia Research and Treatment, 2014.
Lena, S. M., Fiocco, A. J. in Leyenaar, J. K. (2004). The role of cognitive deficits in the development of eating disorders. Neuropsychology Review, 14(2), 99-113.
Sansone, R. A. in Levitt, J. L. (2002). Self-harm behaviors among those with eating disorders: An overview. Eating Disorders, 10(3), 205-213.
