Kaj ste po poklicu?
Sem diplomirana medicinska sestra, delam na urgenci.
Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Že od zmeraj sem vedela, da bi rada delala kot medicinska sestra. Zdi se mi, da je veselje do tega poklica zapisano v človeku. O spremembi kariere nisem nikoli razmišljala.
Koliko časa že delate na urgenci?
O, to pa je že kar dolgo. Čez nekaj let bom šla v penzijo.
Koliko ur na mesec delate?
Skoraj nikoli pod dvesto ur. Medicinske sestre delamo veliko, še več ur imajo mladi zdravniki. Oni jih imajo pa krepko čez dvesto, nekateri tudi do tristo.
Kaj vas motivira, da po toliko letih še zmeraj z veseljem opravljate ta poklic?
Res rada opravljam to službo. Mislim, da je veselje do opravljanja tega poklica nekaj, kar imam že od malih nog. Ljudje, ki tega nimajo, hitro zamenjajo kariero. Res pa je, da se moraš v svojem delovnem okolju dobro počutiti, začutiti moraš pripadnost, s sodelavci se moraš dobro razumeti, si pomagati. To službo moraš res imeti rad.
Včasih še sama ne vem, kako lahko še zmeraj opravljam ta poklic, kljub vsemu stresu, ki ga doživljam.
Kakšen je vaš delovni čas?
Dostikrat slišim od mlajših sester, da zelo rade delajo na urgenci, ampak jih razmere odvračajo od dela. Naš delovni čas ni prijazen do družin in mladih mamic. Naš delavnik je 12 urni. Prikrajšani smo za hobije, tečaje, gledališča, koncerte, večere z otroci, družino. Večerov praktično nimaš. Prost je en vikend v mesecu, dopusta poleti imamo le 14 dni. Na urgenci dela veliko ljudi, timi so sestavljeni iz zdravnikov, sester, bolničarjev, kurirjev, spremljevalcev, čistilk …Vsak dan imaš druge sodelavce, kar je po svoje tudi dobro, saj z nekaterimi lažje delaš kot z drugimi. Kadar je gneča, na hitro nekaj poješ in greš nazaj delat. Pozabiš, da moraš piti in posledično tudi na stranišče ne greš, kar ni v redu.
Kakšne stiske ali izzive doživljate pri opravljanju dela?
Glede stisk in izzivov sem se sčasoma utrdila ampak nikoli dovolj, da mi nekatere situacije ne bi prišle do živega. O primerih, ki jih dobimo na urgenci, se pogovorimo samo s sodelavci. Nisem prepričana ali bi drugo psihološko pomoč dobili, ko jo potrebujemo ali ne. Težke situacije pa večkrat vzamem s sabo domov. Ko stvari povem domačim, je malo lažje.
Katere situacije so najbolj stresne?
Reanimacije (oživljanje) so težke. Spomnim se nesreče smučarjev, otrok. Mislim, da jih je bilo osem, nekaj jih je umrlo že na kraju nesreče. Druge so pripeljali k nam. Najtežje je, ko pripeljejo otroke, mlade ljudi. Zelo me prizadene, zlomilo me še ni, ker se o stiskah skušamo pogovarjati s sodelavci ali domačimi. Spomnim se otroka z zmečkano, odtrgano roko. V tako stresnih situacijah si pod vplivom adrenalina in delaš, kar je v tistem trenutku potrebno. Fokusirana sem samo na to, kaj moram storiti. Ko situacija mine, pa začnem razmišljati o stvareh. Kako bo z otrokom? Kakšno bo njegovo življenje po poškodbi? Stvari pridejo za tabo in stiska te v prsih.
Spomnim se, ko sem na poti domov morala ustaviti, ker so mi solze zameglile oči in nisem več videla, takrat sem kar jokala, prišlo je za mano.
Težko je, ko pridejo svojci. Tukaj se vsi sodelavci strinjamo, da bi potrebovali nekoga (psihologa, psihoterapevta), ki bi bil zraven, ko sporočamo slabe novice svojcem. Oni so usposobljeni za take stvari. Zdaj smo mi poleg našega rednega dela zadolženi še za tolažbo in pomiritev družine, poškodovanca/umrlega. Soočenje s svojci je prav posebne vrste stres. Njihove reakcije so zelo različne. Nekateri so pasivni, ne reagirajo, drugi kričijo, jokajo, tulijo: “Prosim, naredite nekaj. Ali res ne morete pomagati?” Po potrebi jim ponudimo pomirjevala. To je res težek del naše službe.
Je kateri od dogodkov, ki ga ne morete pozabiti?
Imela sem primer dekleta, ki je skočila čez balkon. Njen fant ni vedel za duševne stiske, ki jih je doživljala. Bil je čisto iz sebe. Dekle je bila stara 21 let, njena najboljša prijateljica pa je bila njena socialna delavka. Še dobro, da je prišla ona in se pogovorila s fantom, ki je bil na robu živčnega zloma. Operirali so jo, ker je imela veliko zlomov. Ne vem, ali je preživela ali ne. Pa samomor mlade mamice z nekaj mesečnim otrokom (poporodna depresija). V mlajših letih sem se o pacientih pozanimala, zdaj pa ne več. Tako se zavarujem, ustvarila sem neke vrste obrambni mehanizem. Bolje je, da ne vem vsega, sicer nosim s sabo preveliko breme. Na koncu je treba poskrbeti zase. Po napornih dnevih mi je težko usesti v avto. Podoživljam prizore iz preteklega dneva. V takih trenutkih se težko osredotočim na vožnjo. Spomnim se večera, ko sem se ustavila na počivališču, ker nisem več mogla ostati zbrana.
Kako pa je bilo na začetku, ko še niste imeli “trde kože”?
Včasih je bilo poškodb še več in bile so še hujše. Več je bilo poškodb pri delu, varnostnih pasov ni bilo; otroci so večkrat leteli skozi vetrobransko steklo. Reševalci so nam povedali, kje so jih pobirali. Varnostna oprema je dandanes dosti boljša. Mislila sem, da se bom čez leta tako utrdila, da me ne bo nič več prizadelo. Do zdaj mi to še ni uspelo. Pogovarjala sem se tudi z zdravnikom, ki mi je zaupal, da je v isti situaciji. Ja, nikoli nimaš dovolj trde kože, da te situacije ne bi prizadele ali pustile posledic. Ob spominu na nekatere pretekle nesreče me še zmeraj strese. Zato me ne preseneča statistika, da so doktorji in zdravstveni delavci v samem vrhu po zgodnji umrljivosti tudi zaradi stresa.
Imate tehnike, ki jih uporabljate za ohranjanje duševnega zdravja v okviru delovnega okolja?
Mislim, da je pogovor najboljša tehnika za sproščanje stresa.
Kakšen odnos imate z nadrejenimi?
Različni šefi, različni odnosi, različni pritiski. Spet je odvisno, koliko si jemlješ k srcu. Včasih sem bila zelo občutljiva, zdaj pa ne več.
Hudo je, če te šef noče razumeti, če ne upošteva tvojih zmogljivosti, želja, potreb. Res bi mogli biti tudi malo psihologi, za dobro vseh.
Zgodi se, da delamo dan za dnem, brez prostih dni. Za povrhu dobimo še kakšen “šiht” zraven, ker so dopusti, pa bolniške. Ko malo “pojamraš”, da tako ne gre naprej, ni razumevanja, njim je važno le, da so službe pokrite. Če odkloniš, takoj dobiš črno piko, pri šefih si slabo zapisan. Če pa samo delaš in delaš in ne poskrbiš zase, pa pride do izgorelosti. Pomembno je, da prepoznamo, kje je naš limit in postavimo mejo. V mladosti si tega ne upaš, šele kasneje ti izkušnje pokažejo, da se moreš postaviti zase.
Zgodilo se je, da sem zaradi preutrujenosti šla na bolniško.
Osebna zdravnica me je pri tem podprla, za kar sem ji bila zelo hvaležna. Da sem prav naredila, sem spoznala, ko me je stisnilo v prsih, ko sem v mestu srečala rešilca. Nisem verjela, da je z mano tako hudo. Sproščala sem se s pobiranjem plevela okrog hiše, neverjetno.
Na kaj ste pri vašem delu posebej ponosni?
Študenti, pripravniki, specializanti, ki delajo pri nas samo začasno, pohvalijo naše odnose. Zdi se mi, da bi bilo brez tega opravljanje našega dela nemogoče. Urgenca ne more funkcionirati, če odnosi “ne štimajo”. To, da se menjamo, nam tudi pomaga. Naj omenim še to, če bo delavec zadovoljen, bo pridno in vestno delal. V nasprotnem primeru pa mu bo vseeno. Pripadnost delovnemu mestu je zelo pomembna. Na delovnem mestu se res dobro počutimo, če imamo dobre odnose, to je vredno največ.
Lepo mi je, kadar se pogovarjamo, včasih, ko še ni bilo mobitelov, smo bili zelo družabni, tudi kakšne karte smo vrgli na mizo, če je bilo zatišje.
Smo pa tako navajeni gneče, da nas je kar strah zatišja, saj ponavadi je to zatišje pred nevihto.
Veliko je govora o dolgih čakalnih dobah na urgenci. Zakaj pride do tega?
Urgence so danes zelo obremenjene, veliko ljudi se poslužuje urgence, ker so pri nas vrata vedno odprta, nikogar ne zavrnemo, vse sprejmemo. Preiskav je veliko, nanje pa se tudi dolgo čaka, RTG, ultrazvok, CT, laboratorijske preiskave.
Kako preživljate prosti čas? Plevel?🙂
Hehe, plevela sem se na srečno znebila. Zelo rada hodim po hribih in dolinah, prav tako imam doma vrtiček, ki mi je v razvedrilo, rada nabiram zelenjavo iz domačega vrta, to je posebno zadovoljstvo. Imam tudi električno kolo, s katerim se rada zapeljem po naš lepi deželi. Rada obiskujem kraje, kjer ni veliko ljudi, tam uživam v tišini, gledam rože, krave, ki se pasejo. To je res sprostitev zame.
Intervju izvedel: Filip Lazar
___________________________
Namen projekta Duševno zdravje zdravstvenih delavcev v sklopu Društva za psihološko svetovanje Kameleon je ozaveščati javnost o subjektivnem doživljanju zdravstvenih delavcev in s tem krepiti razumevanje ter povezovanje na družbeni ravni.
Če ste zdravstveni delavec (radiolog, medicinska sestra, zdravnik, zdravstveni tehnik, klinični psiholog itd.,), vabljeni k izvedbi intervjuja!
Oblikovali smo 22 vprašanj, ki zaobjemajo področje duševnega zdravja v odnosu do javnosti, delovnega okolja in vpliva na zasebno življenje. Vprašanja so postavljena v obliki strukturiranega ali polstrukturiranega intervjuja. Na vprašanja lahko odgovorite sami (strukturiran intervju), z veseljem pa bi z vami tudi izvedli pogovor v živo (polstrukturiran intervju npr. prek Zooma ali v živo v Ljubljani) in tako pisanje prepustite nam. Intervju bosta izvajala študenta psihologije in se bo za namene transkripcije pogovor snemal. Več informacij o projektu najdete tukaj.
