Uvod
Dolga leta je spol veljal za izključno binarno kategorijo z le dvema opcijama – moški ali ženski spol. V zadnjih desetletjih je znanost na področju spola prišla do številnih novejših spoznanj, ki v splošni javnosti še niso preveč dobro znana. Ta članek je tako namenjen predstavitvi nekaj osnovnih pojmov, povezanih s spolom in dejstev o različnih spolnih identitetah.
Spolna identiteta predstavlja notranje doživljanje lastnega spola, spol, s katerim se oseba identificira. Ta se lahko razlikuje od spola, pripisanega ob rojstvu (spol, ki ga običajno zdravnik pripiše glede na zunanji izgled genitalij) [14]. Cisspolnost označuje ujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto (npr. oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol se tudi sama identificira kot ženska) in predstavlja večinsko spolno identiteto oseb v družbi [14]. Cisspolno nenormativne osebe so vse osebe, katerih doživljanje in izražanje spola odstopa od družbenih norm znotraj binarnega spolnega sistema (moški/ženska) [14]. Poleg omenjenih izrazov se v zadnjih letih v slovenskem jeziku vse pogosteje uporablja tudi podčrtaj namesto poševnice pri označevanju besed, katerih končnica se razlikuje glede na spol osebe. Tako npr. zapisujemo mladostnica_k (namesto mladostnica/-k) in s tem opozarjamo, da ne obstajata le dve opciji (moški/ženska), temveč s podčrtajem priznavamo obstoj in ponudimo možnost, da se v zapisanem prepoznajo tudi najrazličnejše nebinarne spolne identitete.
Zaradi večjega občutenja stresa in diskriminacije v družbi, cisspolno nenormativne osebe poročajo o slabem duševnem zdravju, težavam z duševnim zdravjem pa so še posebej izpostavljene_i mladostnice_ki [6][12][13]. Kar 78 % ne-cisspolnih oseb dosega kriterije za vsaj en slab izid povezan z duševnim zdravjem (v primerjavi s 45 % cisspolnih oseb), cisspolno nenormativni status pa se povezuje s kar 4,3-krat višjo verjetnostjo, da ima oseba vsaj eno težavo z duševnim zdravjem [12]. V največji slovenski raziskavi o transspolnih osebah, je 65 % oseb poročalo o izkušnji z depresijo, 58 % oseb o samomorilnih mislih, 56 % pa z anksioznostjo [14].
Spol
Na področju spola trenutno ni splošno sprejetega konsenza glede ustrezne terminologije, vendar se običajno deli na biološki spol (sex) in družbeni spol (gender), ki pa sta medsebojno prepletena. Pri tem biološki spol označuje biološke sisteme človeka, to so kromosomi, spolna diferenciacija pred in po rojstvu ter hormoni, ki vplivajo na spolno diferenciacijo, ki skupno tvorijo podlago za pripis spola ob rojstvu [10]. Družbeni spol, po drugi strani, tvorijo družbenokulturni sistemi, ki vključujejo norme in pričakovanja za moške in ženske, pa tudi identiteta, spolna konformnost in/ali nekonformnost [10].
Tate idr. (2014) predstavljajo podrobnejšo in bolj celostno delitev spola na pet poddimenzij:
(a) spol pripisan ob rojstvu – pripis osebe določeni spolni kategoriji na podlagi zunanjih spolnih organov (običajno to stori zdravnica_k)
(b) trenutna spolna identiteta – notranje in osebno doživljanje lastnega spola in posledična razvrstitev sebe v določeno spolno skupino,
(c) spolne vloge in pričakovanja – prepoznavanje in (ne)sledenje stereotipov in pričakovanj, povezanih s svojim spolom,
(d) družbena prezentacija spola – spolni izraz oz. izražanje spola preko uporabe specifičnih zaimkov in drugih lastnosti, povezanih s specifičnim spolom ter
(e) evaluacija spola – stališčne in kognitivne ocene lastne spolne skupine in drugih skupin [17].
Razvoj spola
Ob rojstvu novorojenček sebe še ne dojema kot moškega ali žensko. Ob spoznavanju okolja otroci začnejo tvoriti kategorije – v primeru spola se kategorije opazijo že pri otrocih, starih od 6 do 9 mesecev, takrat otroci npr. začnejo razvrščati obraze v kategorijo ženskih in moških ipd. [7]. Ponotranjanje spola se začne približno okoli prvega leta starosti in se nadaljuje še naslednjih nekaj let. Še pred 2. letom starosti se otroci naučijo druge označevati kot dečke ali dekleta ob uporabi zunanjih značilnosti, kot so dolžina las in tip oblačil. Pri okoli 2 letih starosti imajo otroci že razvito osnovno znanje spolno tipičnih vlog [7]. Med 3. in 5. letom starosti razvijejo konstantnost spola – razumejo, da je spol stalna značilnost, ki se ne spremeni z oblačenjem v drugačna oblačila ali z drugačnim vedenjem [5].
Nekatere_i avtorice_i izpostavljajo, da zmožnost ločevanja ljudi po spolu (dveh spolih) ni vrojena, temveč naučena [10]. Ker so otroci del sveta, v katerem se spolna binarnost nenehno uporablja za ločevanje ljudi v poklice in družbene vloge, se tudi otroci naučijo biti pozorni na spol in ga začnejo dojemati kot pomembno in binarno družbeno kategorijo [10]. Poleg tega je razvrščanje ljudi glede na spol odvisno od tega, kako na zunaj vidna je neka značilnost – otroci npr. niso zmožni zaznati spola neke osebe, če se ta pojavlja brez družbeno stereotipnih značilnosti njihovega spola (npr. dolgih las in ličil za ženske, tipičnih oblačil itd.) [10]. Na podlagi tega Hyde idr. (2019) sklepajo, da bi bilo malo verjetno, da bi otroci sami od sebe razvrščali sovrstnike v binarne spolne kategorije (deklice in dečke), če bi kulturne značilnosti, ki so trenutno povezane z določenim spolom, izginile [10].
(Ne)binarnost spola
Zgodovinsko gledano je bil spol razumljen kot binarna kategorija (ženski/moški spol) s predpostavko, da se spol oz. spolna identiteta ujema s spolom, pripisanim ob rojstvu [4].
V zadnjih dveh desetletjih vse več raziskav in avtoric_jev dokazuje, da binarna spolna kategorizacija ne odseva kompleksnosti izkušnje spola pri ljudeh [11]. Raziskava v ‘normativni’ populaciji (cisspolnih moških in žensk) je pokazala, da velik delež oseb svoj spol doživlja na način, ki presega logiko strogo binarnega sistema – več kot tretjina oseb se do neke mere počuti kot drug spol, kot dva spola ali kot noben spol [11].
Tudi če se omejimo zgolj na biološke vidike spola, ne moremo trditi, da obstajata le dva spola. Gledano na nivoju kromosomov obstajajo številne različice standardnih XX in XY kombinacij, npr. XXY in XYY [3].
Raziskave ocenjujejo, da ima 1–2 % populacije tako ali drugačno obliko interspolnosti – netipičen razvoj spolnih kromosomov, žlez, reproduktivnih organov in genitalij, na podlagi česar otroku ob rojstvu ni možno s popolno gotovostjo pripisati enega od binarnih spolov, saj oseba nima spolnih znakov zgolj enega spola [3][14]. Številne različice, povezane s spolom, so popolnoma neškodljive in pogosto navzven neopazne, zato se jih lahko opazi šele v odraslosti, ko je oseba iz nepovezanega razloga napotena na preiskavo notranjih organov [16]. Večina takšnih primerov nima neposrednih posledic za zdravje interspolne osebe, zato je v resnici največja grožnja zdravju teh oseb psihosocialnega izvora – vse_i, ki odstopajo od norm spolnega razvoja so namreč lahko podvržene_i sramotenju in stigmatiziranju [16].
Hyde in sodelavke (2019) predstavljajo nekaj dejstev, ki kljubujejo obstoju spolne binarnosti [10]. S področja nevroznanosti prihajajo rezultati, ki kažejo, da možganov ne moremo zanesljivo deliti na ‘ženske’ in ‘moške’: v 23 do 53 % primerov je prihajalo do mozaičnega vzorca – možgani so imeli vsaj en element, bolj značilen za moške možgane in hkrati vsaj en element bolj značilen za ženske možgane. S področja nevroendokrinologije navajajo dejstvo, da hormonov ne moremo deliti na ‘moške’ in ‘ženske’, saj so tako androgeni kot estrogeni prisotni pri vseh ljudeh, ravni teh hormonov pa so si med moškimi in ženskami bolj podobne kot različne. Raziskave npr. ugotavljajo, da je raven estradiola in progesterona (‘ženska’ hormona) v povprečju podobna tako pri moških kot pri ženskah, ravni teh dveh hormonov pri nenosečih ženskah pa so veliko podobnejše ravnem pri moških kot pa pri nosečih ženskah [10].
S področja psihologije avtorice_ji navajajo ugotovitve več raziskav, ki so pokazale, da so si v psiholoških značilnostih moški in ženske bolj podobni kot pa različni – prihaja sicer do nekaterih razlik, vendar so te razlike v več kot treh četrtinah primerov majhne ali pa nepomembne, kar kaže na to, da prihaja do pomembnih prekrivanj v značilnostih moških in žensk. Kot izziv binarnosti avtorice_ji navajajo tudi izkušnje transspolnih in nebinarnih oseb ter dejstvo, da so nebinarne spole poznali skozi zgodovino v različnih družbah, npr. med avtohtonimi narodi na ameriški celini [10]. S področja razvojne psihologije navajajo že omenjene ugotovitve, da ločevanje ljudi v binarne spolne kategorije ni prirojena, temveč naučena sposobnost, ki se razvije zaradi poudarjanja vidnih razlik in rutinskega jezikovnega označevanja oseb glede na spol [10].
Izhajajoč iz številnih preteklih znanstvenih ugotovitev avtorice_ji zato menijo, da bi spolno binarnost bilo potrebno nadomestiti s konceptom spola, ki poudarja raznolikost, vključno s sistemom, ki bi imel več kategorij, ki niso medsebojno izključujoče, so fluidne (lahko spremenljive in posameznica_k med njimi lahko prehaja) in dovoljujejo tudi možnost, da je spol nerelevanten za dojemanje sebe [10].
Transspolnost
Transspolnost lahko obravnavamo kot krovni termin, ki opisuje neujemanje spola, pripisanega ob rojstvu, s spolno identiteto osebe (npr. oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, se identificira kot moški) [14]. Transspolne osebe doživljajo neujemanje med lastno spolno identiteto (tisto, ki jo čuti oseba sama in s katero se identificira) in identiteto, ki ji jo je pripisala družba; svoje telo in zunanji videz si zato lahko prilagajajo svoji spolni identiteti, kar pa ni nujno – nekatere osebe si tega ne želijo ali pa na nujnost take prilagoditve preprosto ne pristajajo [14].
Spolna disforija je stres, ki lahko spremlja neujemanje med spolno identiteto in spolom, pripisanim ob rojstvu [1]. Potrebno je poudariti, da spolne disforije ne doživljajo vse osebe, pri tistih, ki jo, pa običajno hormonska terapija ali operacija, ki odpravi neskladje med spolno identiteto in telesnimi značilnostmi, močno zmanjša občuteno disforijo [1]. Spolna disforija je tudi prepoznana diagnoza v peti izdaji diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5), ki pa se nanaša izključno na disforijo kot doživljanje distresa in ne na transspolnost kot tako [1]. Tudi enajsta verzija Mednarodne klasifikacije bolezni (ICD-11) vključuje diagnozo spolne inkongruentnosti (spolnega neskladja) – neskladja med spolom, ki ga oseba doživlja in spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, pri čemer eksplicitno opozarjajo, da cisspolno nenormativna spolna identiteta sama po sebi ni osnova za postavitev diagnoze [18].
Ocene deleža oseb v populaciji, ki se identificirajo kot transspolne, niso natančne in se med seboj razlikujejo. V ZDA ocenjujejo, da se med 0,5 in 0,7 % oseb identificira kot transspolne osebe [8]. Na Nizozemskem so ugotovili da med 3,2 in 4,6 % oseb poroča o ambivalentni spolni identiteti (torej se ne identificirajo popolnoma niti z moškim niti z ženskim spolom), med 0,8 in 1,1 % oseb pa poroča o spolni identiteti, neskladni s spolom pripisanim ob rojstvu [15]. Glede ocene deleža transspolnih oseb med mladimi pa novozelandska raziskava, opravljena na vzorcu več kot 8000 srednješolk_cev, poroča o tem, da se 1,2 % mladih oseb opredeljuje kot transspolnih, 2,5 % mladih pa o svoji spolni identiteti ni povsem prepričanih [4]. V Sloveniji po mojem vedenju tovrstne raziskave na splošni populaciji še niso opravili, lahko pa navedem, da je v raziskavi o življenju transspolnih oseb sodelovalo 113 oseb, ki se identificirajo kot transspolne, iz česar pa seveda ne moremo sklepati, da v Sloveniji živi zgolj teh 113 transspolnih oseb [14].
Nebinarnost
Kot že omenjeno, transspolnost predstavlja širši, krovni termin, ki lahko zajema tudi nebinarne spolne identitete. Novejše raziskave kažejo, da se velik delež transspolnih oseb identificira z nebinarnimi spolnimi identitetami. V raziskavi, opravljeni v Veliki Britaniji, so ugotovili, da se kar 51,7 % od več kot 14.000 transspolnih oseb identificira kot nebinarnih [9], v kanadski raziskavi se med mladimi transspolnimi osebami 41 % identificira z nebinarno spolno identiteto [4], v slovenski raziskavi pa se je kot nebinarna identificirala tretjina transspolnih oseb [14].
Nebinarnost je hkrati sama po sebi krovni izraz, ki zajema različne spolne identitete, ki segajo izven binarnega sistema moški/ženska. To vključuje osebe,
(1) ki nimajo spola, se s spolom ne identificirajo oz. čutijo odsotnost kakršnekoli spolne identitete (spolno nevtralne osebe, nespolne oz. aspolne osebe);
(2) združujejo vidike tako moških kot žensk (npr. osebe mešanega spola);
(3) ki so do neke mere, a ne popolnoma, enega spola (npr. demi moški, demi ženska);
(4) ki se identificirajo s specifičnim dodatnim spolom (nekje med moškim in ženskim spolom ali pa z nekim tretjim spolom);
(5) ki se gibljejo med dvema spoloma (njihova spolna identiteta ni konstantna, temveč prehaja med spoloma, npr. bispolne osebe, spolno fluidne osebe);
(6) ki se gibljejo med več spoli (npr. trispolne osebe, panspolne osebe);
(7) ki presegajo in kljubujejo spolni binarnosti (kvirspolne osebe) [2][4][14].
Zaključek
Upam, da je besedilo uspešno predstavilo dejstvo, da spol ni preprosta binarna kategorija, temveč izredno kompleksno področje, ki ga vsak_a posameznica_k doživlja na sebi lasten način. Ugotovitve tako s psihološkega kot biološkega področja kažejo, da strogo ločevanje oseb na ‘moške’ in ‘ženske’ ni povsem smiselno zaradi velikih prekrivanj v značilnostih, ki nas delajo bolj podobne kot različne. Hkrati primeri transspolnih, interspolnih in nebinarnih oseb pričajo o obstoju spolnih identitet, ki presegajo binarno pojmovanje spola, ki je še vedno močno prisotno v družbi. Zato je morda čas, da o spolu nehamo razmišljati kot o binarni kategoriji in sprejmemo širok spekter možnosti, ki jih ponuja.
Viri in literatura
[1] American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). Arlington, VA: American Psychiatric Association.
[2] Barker, M. J. in Richards, C. (2015). Further Genders (str. 166–182). V C. Richards in Meg J. Barker (ur.), The Palgrave Handbook of the Psychology of Sexuality and Gender. Hampshire: Palgrave Macmillan.
[3] Blackless, M., Charuvastra, A., Derryck, A., Fausto-Sterling, A., Lauzanne, K. in Lee, E. (2000). How sexually dimorphic are we? Review and synthesis. American journal of human biology: the official journal of the Human Biology Council, 12(2), 151–166. DOI: https://doi.org/10.1002/(SICI)1520-6300(200003/04)12:2<151::AID-AJHB1>3.0.CO;2-F
[4] Clark, T. C., Lucassen, M. F., Bullen, P., Denny, S. J., Fleming, T. M., Robinson, E. M. in Rossen, F. V. (2014). The health and well-being of transgender high school students: results from the New Zealand adolescent health survey (Youth’12). The Journal of adolescent health, 55(1), 93–99. DOI: https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2013.11.008
[5] Diamond, L. M. (2020). Gender Fluidity and Nonbinary Gender Identities Among Children and Adolescents. Child Development Perspectives, 14(2), 110–115.
[6] Dürrbaum, T. in Sattler, F. A. (2020). Minority stress and mental health in lesbian, gay male, and bisexual youths: A meta-analysis. Journal of LGBT Youth, 17(3), 298–314. DOI: 10.1080/19361653.2019.1586615
[7] Fausto-Sterling, A. (2012). The Dynamic Development of Gender Variability. Journal of Homosexuality, 59(3), 398–421. DOI: 10.1080/00918369.2012.653310
[8] Flores A. R., Herman J. L., Gages G. J., Brown T. N. T. (2016). How many adults identify as transgender in the United States. Dostopno na http://williamsinstitute.law.ucla.edu/wp-content/uploads/How-Many-Adults-Identify-as-Transgender-in-the-United-States.pdf [dostop 8. 12. 2020]
[9] Government Equalities Office (2018). National LGBT Survey. Dostopno na https://www.gov.uk/government/publications/national-lgbt-survey-summary-report
[10] Hyde, J. S., Bigler, R. S., Joel, D., Tate, C. C. in van Anders, S. M. (2019). The future of sex and gender in psychology: Five challenges to the gender binary. American Psychologist, 74(2), 171–193. DOI: https://doi.org/10.1037/amp0000307
[11] Joel, D., Tarrasch, R., Berman, Z., Mukamel, M. in Ziv, E. (2014). Queering gender: studying gender identity in ‘normative’ individuals. Psychology & Sexuality, 5(4), 291–321. DOI: 10.1080/19419899.2013.830640
[12] Ketchen Lipson, S., Raifman, J., Abelson, S. in Reisner, S. L. (2019). Gender Minority Mental Health in the U.S.: Results of a National Survey on College Campuses. American Journal of Preventive Medicine, 57(3), 293−301.
[13] Kiekens, W. J., la Roi, C. in Dijkstra, J. K. (2020). Sexual Identity Disparities in Mental Health Among U.K. Adults, U.S. Adults, and U.S. Adolescents: Examining Heterogeneity by Race/Ethnicity. Psychology of Sexual Orientation and Gender Diversity. Advance online publication. DOI: http://dx.doi.org/10.1037/sgd0000432
[14] Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji: raziskovalno poročilo. Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija.
[15] Kuyper, L. in Wijsen, C. (2014). Gender identities and gender dysphoria in the Netherlands. Archives of sexual behavior, 43(2), 377–385. DOI: https://doi.org/10.1007/s10508-013-0140-y
[16] Roen, K. (2015). Intersex/DSD (str. 183–197). V C. Richards in Meg J. Barker (ur.), The Palgrave Handbook of the Psychology of Sexuality and Gender. Hampshire: Palgrave Macmillan.
[17] Tate, C. C., Youssef, C. P. in Bettergarcia, J. N. (2014). Integrating the Study of Transgender Spectrum and Cisgender Experiences of Self-Categorization from a Personality Perspective. Review of General Psychology, 18(4), 302–312.
[18] World Health Organization. (2018). International classification of diseases for mortality and morbidity statistics (11th Revision). Pridobljeno s https://icd.who.int/browse11/l-m/en
