Sreča ima za vsakega od nas drugačno ime, barvo, velikost, obliko in pomen. Je edina dobrina, ki si jo želimo zaradi nje same. Po Aristotelu je sreča najvišje dobro, k čemur stremimo vsi ljudje[1].
Raziskave so pokazale, da se blagostanje pozitivno povezuje z različnimi področji življenja in sicer imajo srečnejši ljudje bolj uspešen zakon[2], močnejši imunski sistem[3], daljšo življenjsko dobo[4], so bolj ustvarjalni[5], poklicno in šolsko uspešni[6][7] ter se bolj učinkovito spoprijemajo s stresom[8].
Kratek povzetek omenjenih ugotovitev raziskav o prednostih srečnih ljudi se tako glasi: »Bodi srečen in živel boš dolgo ter uspešno življenje«. Zdi se dokaj enostavno, vendar pa se pojavlja vprašanje o tem, ali srečo določajo neki vrojeni dejavniki ali si jo ustvarimo sami. Je res vsak sam svoje sreče kovač?
Ugotovitve vedenjsko-genetskih raziskav so pokazale, da je trajna sprememba v smeri povečanja sreče, ki jo človek občuti, zelo redka ali celo nemogoča. Predpostavljajo namreč, da ima vsak posameznik genetsko določeno izhodišče za srečo. Glede na študije dvojčkov naj bi bila dedljivost subjektivnega blagostanja 32-38% [9]. Z drugimi besedami to pomeni, da imamo ljudje preko genetskih dejavnikov omejeno področje, znotraj katerega lahko naša sreča niha, nikoli pa ne moremo biti bolj srečni, kot določa zgornja meja[10]. V različnih obdobjih življenja lahko občutek sreče upade ali se poveča, vendar se sčasoma vedno vrne nazaj na izhodiščni nivo.
Občutek srečnosti se tesno povezuje tudi z osebnostnimi lastnostmi posameznika, zlasti z ekstravertnostjo in čustveno stabilnostjo[11]. Osebnostne poteze so razmeroma trajne in se s staranjem ne spreminjajo, kar pomeni, da tudi občutek sreče, povezan s tema potezama, ostaja stabilen. Nenazadnje je s tem povezan tudi fenomen hedonske adaptacije, kar pomeni, da se ljudje hitro prilagodijo na pozitivne ali negativne dogodke[12]. To pomeni, da zelo srečni pripetljaji (npr. zadetek na loteriji) sicer lahko močno povečajo naše občutke sreče, vendar njihov učinek skozi čas popolnoma izzveni in ta sprememba v blagostanju ni trajna.
Pozitivna psihologija nasprotuje prepričanju, da je sreča določena že ob rojstvu in posameznik ne more storiti ničesar, s čimer bi si pomagal in povečal občutke sreče ter zadovoljstva. Z raziskavami so pokazali, da pozitivne intervencije in opravljanje aktivnosti za zmanjševanje tesnobe, žalosti in depresije pripomorejo k dolgoročnemu povečanju blagostanja[13].
Dejstvo, da je določena lastnost ali sposobnost dedna, ne pomeni nujno, da se vedno izrazi in je ni mogoče spreminjati s trudom in zunanjimi dejavniki. Stopnja, do katere se neka lastnost razvije je odvisna tudi od okolja, kjer posameznik preživi večino časa. Ljudje pa smo tisti, ki oblikujemo in izbiramo situacije, zato se včasih lahko izognemo tistim, ki bi nas delale nesrečne ter oblikujemo okolje, kjer se bomo dobro počutili. Zagovorniki pozitivne psihologije tako trdno stojijo za prepričanjem, da je posameznik sam odgovoren za svojo srečo in lahko svoje počutje izboljša preko vlaganja truda v ta namen in rednega prakticiranja aktivnosti, ki dokazano pripomorejo k dolgotrajnemu povečanju blagostanja (npr. pisanje dnevnika, joga, čuječnost, vizualizacija ciljev)[14].
Sreča, ki jo čutimo v danem trenutku, je torej kombinacija treh dejavnikov[15]:
- Izhodiščni nivo sreče je stabilen in genetsko določen. Določa, kakšno bo počutje posameznika v primeru, če odvzamemo ostala dva dejavnika, torej v primeru, da se za povečanje naše sreče ne bi namerno trudili in ne bi bili priča ne pozitivnim in ne negativnim življenjskim okoliščinam.
- Življenjske okoliščine so sklop dejavnikov, ki določajo posameznikov potek življenja (npr. spol, starost, razvitost države, zaposlitveni status, dolžina delovnika …).
- Aktivnosti za povečevanje sreče pa zajemajo vse dejavnosti, ki vključujejo namerno vlaganje truda v izboljšanje počutja (joga, tek, meditacija, pisanje dnevnika, ohranjanje optimizma, prijazna dejanja ipd.). Pri izbiri aktivnosti je pomembno poudariti, da ne bodo vse aktivnosti enako učinkovite, saj je pomembno, da vsak posameznik zase odkrije tisto, ki mu najbolj odgovarja[16]. Prav tako je potrebno vlaganje truda v to, da z izvajanjem teh aktivnosti sploh začnemo, še bolj pa je ključna sposobnost samoregulacije, ki omogoča, da z njimi nadaljujemo. Posamezniki poročajo o večjem zagonu za načrtno razvijanje pozitivnih občutkov in sreče, če jih pri tem podpirajo tudi njihovi družinski člani, prijatelji in znanci. Ker te aktivnosti izvajamo namerno, so bolj odporne na hedonsko prilagoditev, kar pomeni, da učinek sreče in dobrega počutja ob opravljanju aktivnosti ne izgine tako hitro, hkrati pa si lahko vsak sam aktivnosti prilagaja na način, da vedno predstavljajo neko novo izkušnjo in doživetje, kar posamezniku daje motivacijo.
Izhodiščnega nivoja sreče ne moremo izbrati, vendar se tudi ta z aktivnim udejstvovanjem lahko dvigne na višjo raven. Tako je vsak dan lahko nova priložnost, da se začnemo zavestno truditi za izboljšanje počutja.
Viri in literatura
[1] Gantar, K. (2002). Nikomahova etika–Uvodna beseda in slovar. Ljubljana: Slovenska matica.
[2] Mastekaasa, A. (1994). Marital status, distress, and well-being: An international comparison. Journal of Comparative Family Studies, 25(2), 183-205.
[3] Dillon, K. M., Minchoff, B. in Baker, K. H. (1986). Positive emotional states and enhancement of the immune system. The International Journal of Psychiatry in Medicine, 15(1), 13-18.
[4] Danner, D. D., Snowdon, D. A. in Friesen, W. V. (2001). Positive emotions in early life and longevity: Findings from the nun study. Journal of Personality and Social Psychology, 80(5), 804 – 813.
[5] Estrada, C. A., Isen, A. M. in Young, M. J. (1994). Positive affect improves creative problem solving and influences reported source of practice satisfaction in physicians. Motivation and emotion, 18(4), 285-299.
[6] Frisch, M. B., Clark, M. P., Rouse, S. V., Rudd, M. D., Paweleck, J. K., Greenstone, A. in Kopplin, D. A. (2005). Predictive and treatment validity of life satisfaction and the quality of life inventory. Assessment, 12(1), 66-78.
[7] Connolly, J. J. in Viswesvaran, C. (2000). The role of affectivity in job satisfaction: A meta-analysis. Personality and Individual Differences, 29(2), 265–281.
[8] McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1986). Personality, coping, and coping effectiveness in an adult sample. Journal of Personality, 54(2), 385– 405.
[9] Bartels, M. (2015). Genetics of wellbeing and its components satisfaction with life, happiness, and quality of life: A review and meta-analysis of heritability studies. Behavior genetics, 45(2), 137-156.
[10] Vallacher, R. R., Read, S. J. in Nowak, A. (2002). The dynamical perspective in personality and social psychology. Personality and Social Psychology Review, 6(4), 264-273.
[11] McCrae, R. R. in Costa Jr, P. T. (1994). The stability of personality: Observations and evaluations. Current directions in psychological science, 3(6), 173-175.
[12] Lyubomirsky, S. (2010). Hedonic Adaptation to Positive and Negative Experiences. The Oxford handbook of stress, health, and coping, 200.
[13] Gillham, J. E. in Reivich, K. J. (1999). Prevention of depressive symptoms in school children: A research update. Psychological Science, 10, 461–462.
[14] Seligman, M. E. P., Steen, T. A., Park, N. in Peterson C. (2005). Positive psychology in progress. Empirical validation of interventions. American Psychologist, 60, 410–421.
[15] Sheldon, K. M. in Lyubomirsky, S. (2004). Achieving sustainable new happiness: Prospects, practices, and prescriptions. Positive psychology in practice, 127-145.
[16] Fordyce, M. W. (1983). A program to increase happiness: Further studies. Journal of counseling psychology, 30(4), 483.
