• Življenje po posiltvu

    ZAUPAJ MI

    Ta zgodba ni kriminalka. Je ljubezenska zgodba, le v malo drugačni preobleki. Moje življenje ni bilo pretirano razburljivo. Občasni vzponi in padci, pa vendar nič kaj pretresljivega. Vedno sem bila zadovoljna oseba z velikimi sanjami. Sonček. Vedno nasmejana. Ljudje so me imeli radi…. Bila sem pridna, imela sem veliko hobijev, imela sem popolno družino in popolnega fanta. Še zdaj se spomnim njegovega nasmeha. Ljubila sem ga z vsemi napakami, ker je bil preprosto super. Pa kaj če je kadil, pil, se malo drogiral… vse sem spregledala. Ker je bil pač neverjetno prijazen, spoštljiv, skrben, vedno je bil ob meni, in kar je najpomembnejše, zaupala sem mu. To je tisto kar šteje, a ne?

    Drugič sem prespala pri njemu za vikend. Seveda nisva ostala samo pri poljubih in objemih, ko sva imela čas zase ob večerih, vendar glede na to da sva bila v zvezi kakšen mesec in tudi poznala se nisva dolgo…. veliko dlje od tega nisva prišla. Lahko mi rečete da sem staromodna, tradicionalna, vendar jaz najprej osebo želim spoznati, preden se spustim v kaj več. Bila sem samo previdna. Želela sem popolnoma zaupati.

    Bila je prelepa poletna noč. Šla sva na zabavo njegovega prijatelja. Seveda je eno pivo hitro postalo pet, on je nekaj mešal, tudi to mi je dal za poskusiti. Bila je super zabava. Oba sva bila le malo bolj pogumna in vesela, pa vendar sva se zavedala vsega. Že proti jutru sva prišla domov, in takoj odšla spat. No, vsaj jaz sem imela tak namen. Njegove roke so začele segati po mojem telesu, bila sva samo midva, v objemu, pižama je kmalu začela leteti po celi sobi. Romantika kot iz filma, boste rekli. Definitivno. Tako bi lahko živela večno. Bilo je prelepo. Prelepo, da bi trajalo. 5 minut take romantike kot sem jo videla v filmih, preden se je film zame prevesil v kriminalko. Najprej je poskusil oralni seks doseči s ponavljajočim prepričevanjem, kazanjem kako, pokanjem takih in drugačnih neprimernih šal. Kar nekaj časa je vztrajal, preden sem v znak razumevanja dobila odgovor. ”Kaj, ti ni všeč? Ne bi poskusila še malo več?” Povedala sem mu da naj neha, da imam dovolj in da ne želim ničesar več. Jasno in razločno. Ne želim ničesar več. ”Okej”. Oh te fanti. Najmanj petkrat sem potegnila roko nazaj k sebi, pa mu še kar ni bilo jasno da mi ni všeč?! Misli v moji glavi begajo sem ter tja…”En mesec sva skupaj. Nobene zaščite. Morda si ti malo pijan, ampak jaz nisem. Nekdo pač mora razmišljat. Seveda. Tebi je vseeno… ti si fant. Ti ne boš imel težav… ti lahko greš. Če me imaš rad, boš sprejel tudi ne. Če me imaš rad, boš še malo počakal.” Zaupanje vanj se je malo razblinilo. Kolikokrat mu moram reči, da mi nekaj ni všeč, preden bo razumel! Čez par sekund je bil na meni. Ljubljenje. Toliko kot sem pustila jaz. Potem pa šok. Totalni šok. ”Kaj se dogaja?!” Želel je iti do konca. Ne samo želel. Vzel si je pravico, da gre do konca (ja kljub temu da nisva bila popolnoma gola). Niti mu ni bilo pomembno kaj sem rekla pred tem. Moje telo se upira, mišice so napete, odmaknim se kolikor se lahko pod njegovo težo….glava odplava stran. Kljub moji trdi drži, verjetno najbolj prestrašenemu pogledu na svetu ter upiranju hitro in brez nekega napora pridobi popolni nadzor. Glava odneha. Odigra drugo strategijo, zamrznitev. Morda bo ta bolj učinkovita. Besed ni. To so sanje. To ni res. Zbudi seee! Nič. Še vedno isto. Zbuddiiii seeeeee!! Ni šans, da se to dogaja meni. Pa se. Da bo še malo bolj jasno, da je vse res, vprašanje. ”Zakaj si tako tiho? Si ok?” ni odgovora. Zamrznjena. On nadaljuje. Brez mojega odgovora. Verjetno mu je vseeno. On uživa…
    In po najdaljših minutah na svetu se umakne, preden bi zanosila. Verjetno zaradi njegove koristi. To mi je dalo vedeti, da se je zavedal vsega. Da ni bil tako noro pijan kot pravi. ”ojoj draga moja, kaj mi delaš. Pa še čisto sem nor od vsega tega alkohola in bolezni”… seveda. Bila sem v šoku, še vedno imam težave s sprejemanjem tega da se nisem dovolj branila…ampak neumna pa nisem. In sem prepričana da se je zavedal kaj je počel. Začenjam se oblačiti, on pa, če bi želela ponoviti. ”Že prej sem rekla ne” sem uspela izjaviti, čeprav sem komaj da stala, tako sem se tresla. Če je prej mislil da je bilo to romantično, se je v tem trenutku verjetno zavedal da je bilo narobe. Rekla sem mu naj me pelje domov, in me je. Nisva več spregovorila besede. Bila sem izdana, prizadeta, hkrati sem ga ljubila in sovražila. Če je to sploh mogoče. Kar nekaj mesecev je preteklo, preden sem spet videla smisel življenja. Najbolj me je bilo strah da bi zanosila. Da bi izgubila moje življenje. Bilo mi je 18 let.

    Za pravno podlago takrat nisem vedela, tako ali tako je bil vpliven in bogat. Krivila sem sebe, morda nisem dovolj razločno povedala da ne želim. Verjetno se nisem dovolj upirala. Narobe sva se razumela. Ne bi smela it k njemu domov, ne bi smela pustiti se sleči, ne bi mu smela pokazati da ga imam rada, morala bi ga ustaviti, ne bi smela zamrzniti…. kako je lahko naredil kaj takega? Pa saj ni slab. Saj sem ga poznala, celo ljubila. Kako? Očitno ne morem več zaupati moji presoji. Moje življenje je bilo na nitki. Brez volje. Ničvredna sem. Tako brez volje da sem si dala dve možnosti. Končati vse skupaj ali iti naprej. Izbrala sem drugo. Ne bom mu dala svojega življenja. O ne. Danes sem ponosna da sem na tisti točki lahko videla sebe kot vredno življenja. Nikoli nisem izvedela kaj je takrat imel v mislih. Dobila sem le opravičilo in kratek pogovor z njim. Po teh mučnih treh mesecih sem občutke dala na stran in začela s športom. Stvari so se začele počasi urejati. Ufff… uspelo mi je iti čez to. Narobe. Uspelo mi je samo čez akutno fazo. Čez celotno zdravljenje? Niti približno.

    Minilo je kar nekaj let, preden sem se zavedala da težave izvirajo iz tega dogodka. Vsako novo zvezo mi je uspelo prekiniti po dveh mesecih, ko se je začelo ljubljenje. En je bil preveč vsiljiv, drugi ni bil dovolj izobražen zame, s tretjim se pač nisem zastopila… ves ta čas mi je uspevalo te misli dajati na stran, skrivati vse občutke, da niti nisem vedela, da je težava v meni. Tako noro dobro mi je uspevalo se distancirati od samega dogodka ter od ljubezni. Spoznala sem fanta, ki se ni odlepil od mene tudi ko sem že zdavnaj rekla da je konec. On bi želel več, meni pa je bilo že to, da mi je rekel da me ima rad in da si me želi, preveč. To sem mu tudi povedala. Vsaka njegova želja je meni predstavljala nemogoč napor. Če sem njegovo željo zavrnila, je vedno še vsaj malo vztrajal, ko pa je videl da ne bom popustila, se je najin pogovor sprevrgel v hud prepir, ponavadi z nasiljem. Ne fizičnim. Vsaka grda beseda, vsaka obsodba me je zbila na tla. Začela sem se ga izogibati. Ko sva poskušala živeti skupaj, sem preživela ure in ure v kopalnici ali pa zunaj, ker nisem zdržala z njim, počutila sem se kot v kletki. Na neki točki sem mu morala povedati zgodbo. Takrat sva začela stvari sestavljati skupaj. kljub temu da sem bila utrujena, saj nisem nič spala ali zaradi strahu ali zaradi prepiranja, nisem mu zaupala, nisva imela ljubezni, bila sem brez čustev, celo zbolela sem zaradi vsega stresa… sem hvaležna za to izkušnjo. Kajti takrat sem se zavedala iz kje to izvira. Morda sta me strah ter distanca branila pred ponovno prizadetostjo. Ko sva govorila o mojih (ne)občutkih, je bilo zelo naporno, vrtelo se mi je, slabo mi je bilo… pa vendar sem govorila z nasmehom. Skozi vsa ta leta sem se naučila nositi masko na obrazu in nikoli pokazati svojih pravih čustev. Še sama sebe sem lahko pretentala. Za ljudi sem bila sonček. Vedno nasmejana. V meni pa je bil vrtiljak. Iz stanja brez čustev v veselje da bi lahko objela svet ter v naslednji minuti brez motivacije do življenja. Vsak dan iste misli. Lahko bi bilo huje. Saj sploh ni bilo tako grozno. Verjetno pretiravam. Pa potem…. Zakaj potem take posledice, če ni bilo tako hudo? Zakaj se nisem bolj borila, zakaj se je to zgodilo. Kaj je res in kaj je samo v moji glavi? Praviš da me ne bi nikoli prizadel…tudi on je tako dejal. Praviš da sem lahko varna ob tebi, in da ti lahko zaupam. Pa če ti vseeno ne? Praviš da se lahko zjokam ob tebi in da mi ni treba se smejat ko mi je hudo. Da ti je huje ko se obnašam kot ledena.. kraljica. Oprosti ker sem spoznala da je bolje narediti zid okoli sebe… Zakaj sem vztrajala, se verjetno sprašujete. Jaz nisem, on je. Pa vendar, bil je edini ki me je poslušal in me imel rad v takem čudnem stanju. In verjel je vame, ko jaz nisem.

    Ne morem verjeti kako lahko en moment tako ekstremno spremeni življenje. Meni. In vsem okoli mene. Kako hitro lahko ljubezen izgubi vso svojo lepoto. Želja ostaja, vendar je strah premočan. V mojih in njegovih očeh sem jaz problem, on pa žrtev. Kljub temu da sva to kar oba. Ampak jaz moram vsak dan izbirati med mojo in njegovo željo. In jaz se moram potem soočati ali s strahom, ali pa s krivdo, ker nisem morala ustreči želji bližnjega. Seveda raje popustim. Potem se mi ni potrebno soočat s krivdo in ne s prepirom. Potem pa je tu še koncept ”normalne” zveze, socialnega konstrukta ki je povsod okoli mene… in me pač prepriča v delovanje proti sebi. In kmalu se poleg vseh misli, kaj če-jev, pribliskov, soočam še z njegovimi potrebami in ”normalno presenco”. To vse skupaj pa vodi samo še v hujši strah, hujšo zamero do ljubezni in zveze na sploh. Potem pa je tu še nezaupanje. Človek, ki sem ga ljubila, me je ranil. Zaupam pa zdaj nikomur več. Meni je ravno tako težko kot tistemu, ki mu ne zaupam. Odnosi se spremenijo. Izoliram se. Bližnji se naučijo delovati brez mene. Meni to nekako ustreza. Lahko se umaknem, kadarkoli. Če sem sama, me nihče ne more raniti. Ampak kaj ko tudi sebi ne zaupam več…

    In tako se vsak dan soočam z enakimi dvomi, enakimi vprašanji. Na nekatera uspem najti odgovor, pa pridejo druga. Zdravljenje potrebuje čas. Ne moreš začeti na koncu, začeti moraš sam s sabo. Pravijo, da gre na bolje. Lahko rečem da gre. Kljub temu da ljubezen zame vmes ni obstajala, danes obstaja. Za nekaj let sem dala čustva na stran, danes se mi uspe že celo zjokati od smeha, uspe mi zaigrati vlogo v igri. Tudi igranje čustev mi je prej predstavljalo ”izzivanje” ter s tem ”ogrožanje”. Danes preživim žur, savnanje, preživim masažo, kljub temu da je vsak dotik naporen. Še vedno se trudim ne kriviti sebe. Še vedno imam ogromne težave z zaupanjem. Še vedno imam dneve ko pač čustva in izražanje dam na stran. Dejansko je najlažje biti otopel. Brez čustev, na distanci. Dostikrat zanikam dogodek ali pa ga vsaj zminimaliziram. Niti približno mi še ni uspelo spregovoriti o tem. Vem je dobro, ampak ne gre. Ko sem poskušala vsaj omeniti, sem dobila primerne, a večkrat neprimerne odzive. Večeri in jutra mi predstavljajo nočno moro. Ljubezni se izogibam na daleč. Sem pa, kot mnoge druge, začela z vadbami borilnih veščin. Naporno, a učinkovito. Da začnem zaupati sebi in da se znebim strahu pred nemočjo, ranljivostjo. Včasih moram imeti malo pavze. Časa samo zase, brez napora. Danes se zavedam, da ni nič narobe če sem ranljiva in če se zlomim. Trudim se da me ni več sram, da sem šla čez hude trenutke. Konec koncev nisem jaz naredila nič narobe. Žal mi je, da ga nisem prijavila policiji, pa vendar mu nočem uničiti življenja. Naredila sem vse, da ne bo tega ponovil. Ne zamerim mu. Trudim se, korak za korakom. Ne bo veliko bolje jutri, morda pa čez kakšen mesec. Mogoče čez leta. Še vedno upam, da me nekega dne ne bo več strah biti ljubljena in dati ljubezen nekomu. Da bom začela zaupati, ker pač vem da niso vsi slabi. Še vedno upam, da mi bo nekega dne uspelo spustiti zapornico pred mojimi čustvi, in mi bo uspelo jokati pred prijateljem. Takrat…bom verjetno najbolj srečno bitje na svetu, kolikor neumno se to sliši. Ta izkušnja mi je res da vzela nekaj let uživanja. Ko so drugi zunaj žurali, sem jaz doma imela panične napade. Naučiti sem se morala kako zaspati, kako obvladovati svoja čustva, kako jih izraziti, kako biti ”normalna” in vzpostaviti stik z moškim. Naučiti sem se morala ponovno ljubiti življenje in sprejemati sebe. Z novimi lastnostmi, ki jih prej nisem poznala. Hkrati pa sem se skozi to izkušnjo naučila biti potrpežljiva, vztrajna ter poskrbeti zase. Razumem, kako je biti popolnoma na tleh, zato lahko, in z veseljem pomagam drugim. In naučila sem se soočati s strahom ter težkimi trenutki, kar mi daje super popotnico za naprej.

    To je moje življenje. Kljub tej majhni nepopolnosti sem srečna oseba z velikimi sanjami in lepim življenjem. Ampak to je del mene če želim ali ne, bolj zakomplicirano kot sem pričakovala da bo. Z vsakim dnem je bolje, dvomim pa da bo kdaj popolnoma izginilo. Mogoče pa je bolje najti pot; živeti s tem ter sprejeti travmo, namesto poskušati pustiti to za sabo. To je pač ena izkušnja več v mojem življenju. To sem jaz. In ne bi spremenila trenutka v življenju, ker se imam rada taka kot sem. Namreč, nikoli ne veš kako močan si, dokler ni to tvoja edina možnost.

    Anonimna

Comments are closed.