Zasvojenost s hrano

Morda ob besedah ‘zasvojenost s hrano’ najprej pomislimo, da je omenjeno značilno za človeka, ki rad in ki veliko jé, posledica česar je prevelika telesna teža. Ta članek je med drugim namenjen rušenju tovrstnih stereotipov, saj lahko posameznika, ki je zasvojen s hrano, opišemo še s številnimi drugimi značilnostmi.

Hranjenje je osnovna potreba živih bitij, ki služi preživetju in razvoju. Ko zaužita hrana služi drugim namenom in so posledice takšnega hranjenja škodljive, govorimo o zasvojenosti s hrano, ki jo definiramo kot patološko motnjo.

Pri zasvojenosti s hrano gre za zlorabo hrane, po kateri (ne) posežemo, ko želimo doseči posebno stanje, v katerem se počutimo udobno, imenovano omama. Zasvojenost s hrano lahko uvrstimo tako med kemične kot nekemične odvisnosti. Določena vrsta živil naj bi imela učinek na spremembo zavesti (poživila, pomirjala), kot je na primer hrana, polna sladkorja, zato je pri takšnih živilih še toliko bolj pomembno zmerno uživanje. V tem primeru bi zasvojenost s hrano definirali kot kemično odvisnost. V nadaljevanju bomo več pozornosti namenili zasvojenosti s hrano kot nekemični odvisnosti, saj je slednja pogostejša. V tem primeru hrana, ki jo uživamo, sama po sebi nima opojnih učinkov, ampak omamo povzroča ritual hranjenja, katerega se loti posameznik, ko želi zatreti neprijetna občutja.

 

Simptomi

V pomoč pri prepoznavanju simptomov zasvojenosti s hrano so naslednja vprašanja:

1.  Ali namenite velik del dneva razmišljanju o hrani?

2.  Ali vam daje hrana veliko več užitka kot katera koli druga stvar?

3.  Ali jeste, ko niste lačni, ampak ko se počutite potrti, osamljeni, nemočni …?

4.  Ali pojeste več, kot ste načrtovali pred posegom po obroku?

5.  Ali skrivate hrano pred drugimi ljudmi?

6.  Ali raje jeste na skrivaj, kot pa v družbi z drugimi ljudmi?

7.  Ali čutite krivdo, ko je obroka konec?

8.  Ali se izogibate srečanjem, kjer je prisotna hrana?

9.  Ali zaužijete hrano, čemur obvezno sledi bruhanje, jemanje odvajal ali intenzivna telovadba?

10. Ali nenehno preštevate kalorije zaužite hrane?

11. Ali prehajate iz diete v dieto oziroma sprejemate nove načrte hranjenja brez trajnega uspeha?

12. Ali menite, da vam bodo spremembe vašega hranjenja ter posledice le-tega omogočile lepše življenje?

Pritrdilni odgovori na zgornja vprašanja so že lahko pokazatelj zasvojenosti s hrano. Gre pa omeniti, da so odgovori na ta vprašanja le informativnega značaja in se za postavljeno diagnozo zasvojenosti s hrano zahteva dodatna strokovna pozornost.

Očiten znak zasvojenosti s hrano je zagotovo veliko misli in skrbi v navezavi na hrano, zaradi česar so šolske ali službene obveznosti, skrb zase in za bližnje ter družabno življenje potisnjeni ob stran. Različna neprijetna občutja, kot so na primer žalost, sram in osamljenost, ter nizko samospoštovanje sprožijo določene vzorce hranjenja, po izvajanju katerih se posameznik počuti bolje.

A manipuliranje s hrano je le začasna rešitev problema, ki je privedel do naštetih občutij, saj problem ostane, s tem pa se negativno čustvovanje vrne. Zasvojeni s hrano se želijo znebiti škodljivih načinov hranjenja, a jim omenjeno onemogoča občutek izgube nadzora nad lastnim mišljenjem in vedenjem. Ko se zasvojenost šele razvija, je značilnih le nekaj manjših sprememb pri hranjenju, nadalje pa se mora zasvojeni lotiti vedno bolj drastičnih posegov v svoje prehranjevalne navade za dosego istega učinka kot predhodno. Če se teh vse večjih sprememb ne loti, lahko nastopijo glavobol, nespečnost ter razdražljivost, ki jih uvrščamo med odtegnitvene znake, kateri prav tako predstavljajo nastop zasvojenosti s hrano.

 

Oblike zasvojenosti s hrano

Zasvojeni s hrano so lahko prekomerno hranjeni, podhranjeni ali imajo normalno telesno težo, kar se povezuje z obliko zasvojenosti s hrano. Med zasvojenosti s hrano uvrščamo anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje, posebej pa lahko izpostavimo še obsedenost z določeno vrsto hrane, obsedenost z zdravo prehrano (ortoreksija), obsedenost z dietami in štetjem kalorij.

Izmed zgoraj naštetih oblik zasvojenosti s hrano, v splošnem uvrščamo anoreksijo, bulimijo in kompulzivno prenajedanje k motnjam hranjenja, a jih je ustrezno obravnavati tudi v sklopu odvisnosti od hrane, saj lahko motnje hranjenja opredelimo kot posledico zasvojenosti s hrano.

 

ANOREKSIJA

Anoreksija predstavlja psihološko motnjo, kjer gre za drastično zavračanje hrane, ki jo največkrat spremlja bodisi intenzivna telesna vadba bodisi  bruhanje in jemanje odvajal. Za osebo s to motnjo je značilna prenizka telesna teža.

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/anoreksija-nervoza/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/psiholoski-vidik-anoreksije-nervoze/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/anoreksija-nervoza-samopomoc/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/anoreksija-nervoza-kam-po-pomoc/

BULIMIJA

Bulimija je psihološka motnja, za katero je značilno prenajedanje, ki mu zagotovo sledi bruhanje ali jemanje odvajal, lahko pa tudi stradanje ali hiperaktivnost. Osebe z bulimijo imajo največkrat normalno telesno težo ali pa je slednja rahlo previsoka.

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/bulimija-nervoza/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/znaki-bulimije/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/ali-imam-bulimijo/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/kako-se-soociti-z-bulimijo/

http://svetovalnicakameleon.si/splosno/bulimija-samopomoc/

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

Kompulzivno prenajedanje je psihološka motnja, ki predstavlja ponavljajoča se obdobja prenajedanja, katerim pa ne sledi vedenje, s pomočjo katerega bi zmanjšali vpliv pretiravanja pri uživanju hrane, zato imajo osebe s to motnjo pogosto prekomerno telesno težo, ni pa nujno.

Življenjsko obdobje, ko se ta motnja najpogosteje izrazi, je zgodnje (dvajseta, trideseta leta) ali srednje (štirideseta, petdeseta leta) odraslo obdobje.

Čeprav bi morda pričakovali, da je zasvojenost s hrano značilna za prekomerno hranjene ljudi, je lahko slednja prav tako prisotna pri posamezniku, ki zaužije zelo majhne količine hrane, kar je značilno za anoreksijo, kjer pa se kljub majhnemu obsegu vnosa hrane pojavlja nenehna okupiranost z njo. Omenjeno se izraža tudi pri obsedenosti z določeno vrsto prehrane ali zdravo hrano ter nenehno poseganje po dietah ter štetju kalorij. Na tem mestu lahko izpostavimo besede Sanje Rozman v knjigi Peklenska gugalnica: »Ni važno, kaj ješ, ampak kaj te žre«.

Prav tako velja posebej izpostaviti, da niso vsi ljudje, ki veliko pojedo in imajo morda tudi povišano telesno težo, zasvojeni s hrano. Če jedo, ko so lačni, pa čeprav večje količine hrane, kot jo dejansko potrebujejo, če svojih obrokov ne skrivajo in če ob hranjenju ne čutijo krivde, če jih misel na hrano ne zaposluje večino časa, potem o zasvojenosti s hrano ne moremo govoriti.

 

Vzroki

Dednost igra pri zasvojenosti s hrano pomembno vlogo. Ugotovitve kažejo, da tovrstna zasvojenost pogosteje nastopi pri osebah, katerih bližnji sorodniki so diagnosticirani za katero izmed vrst zasvojenosti. Gre torej za genetske osnove, s prisotnostjo katerih lahko ob nekaterih zunanjih vplivih (neprijetne izkušnje v otroštvu, doživljanje stresa in podobno) zasvojenost nastopi verjetneje. 

Kot smo že omenili, lahko k razvoju zasvojenosti s hrano prav tako botrujejo boleče in nerazrešene izkušnje iz otroštva, kot je zloraba in zanemarjanje. Posamezniki s takšnimi izkušnjami pogrešane občutke ljubezni ter pozornosti »iščejo« v hrani, saj se niso naučili, kako na ustreznejše načine omiliti psihično bolečino. Ne le razreševanje konfliktov za nazaj, tudi neustrezno spoprijemanje s trenutno obstoječimi stresnimi dogodki, lahko vodi do zasvojenosti s hrano. Stres povzročajo tudi ideali lepote in sprejemanja v sodobni družbi, ki nas »napadajo« na vsakem našem koraku, njihovemu vplivu pa se je težko izogniti.

 

Posledice

Posledice zasvojenosti s hrano se še najbolj izrazijo na področju posameznikovega zdravja, in sicer tako na fizičnem kot psihičnem nivoju.

Anoreksija kot oblika zasvojenosti s hrano napoveduje posledice te odvisnosti, kot je sestradanost, ki lahko vodi v smrt, izjemna utrujenost ter slabo stanje nekaterih telesnih organov (srce, ledvice). Z razvojem bulimije posledično nastopijo težave z zobmi ter težave pri požiranju, kar nastopi, ko se oseba poslužuje bruhanja, kot tudi prebavne težave v primeru zlorabe odvajal. Posledice kompulzivnega prenajedanja so debelost in presnovne bolezni (zvišan krvni pritisk, povišan holesterol, sladkorna bolezen).

Velik del posledic zasvojenosti s hrano je odvisen od oblike zasvojenosti s hrano, posledice, ki so skupne vsem, pa so upad samopodobe, ki se z vse hujšo zasvojenostjo še dodatno zmanjša, razvoj depresije, socialna izoliranost ter zmanjšana sposobnost sodelovanja v vsakodnevnih aktivnostih (šola, služba, prostočasne aktivnosti).

 

Bolje je preprečiti kot zdraviti. 

Pri preprečevanju nastopa zasvojenosti s hrano moramo biti v prvi vrsti pozorni na prisotnost možnih slabih prehranjevalnih navad. Lotimo se sprememb le-teh, kar se nam bo dolgoročno obrestovalo. Manj bomo dovzetni za različna obolenja, hkrati pa živeli bolj polnejše in srečnejše življenje, kar se bo izrazilo na različnih področjih delovanja. Svoje prehranjevalne navade spreminjamo počasi, saj nas drastične spremembe v navezavi na hranjenje lahko hitro vrnejo k starim slabim navadam. V svoj jedilnik vnesimo vsak teden majhne spremembe, ki pa se jih dosledno držimo.

Pomembno je, da smo sposobni razumeti signale, ki nam jih pošilja naše telo; smo resnično lačni ali gre za druge procese, kot je zaznavanje hrane v bližini ali neprijetni občutki. Ko občutimo znake telesa, ob katerih sklepamo na pojav lakote, a nismo prepričani o pravilnosti sklepa, se začasno lotimo druge aktivnosti, ki nas bo zamotila. Če gre za znake lakote, bodo ti ostali prisotni tudi ob izbrani aktivnosti. Te znake moramo upoštevati in takrat posezimo po zdravem in uravnoteženem obroku.

Najpomembneje je, da spremljamo svoja občutja in delamo na sebi, kar nam bo omogočilo, da nas zunanje okoliščine ne bodo tako hitro »vrgle iz tira«, nastale situacije pa bomo sposobni reševati na ustreznejše načine kot s posegom po hrani, njenemu izogibanju ali neustreznem izbiranju. Ni napačno, če se kdaj počutimo slabo, saj gre za povsem normalno doživljanje človeka. Spoznajmo, katere so tiste aktivnosti, ki nas bodo brez škodljivih posledic vodile do prijetnejšega počutja. Hkrati odkrijmo, kaj nam predstavlja resnično vrednost v življenju, in če nam le-to prinaša srečo, se temu maksimalno posvetimo.

 

Zdravljenje

Če pri sebi ali drugih zaznavate prisotnost zasvojenosti s hrano, je v prvi vrsti potrebno poudariti, da zasvojeni svoje odvisnosti ne želijo priznati, čeprav so znaki, ki kažejo na njeno prisotnost, očitni in jih nanje opozarjajo tudi drugi ljudje. Zanikanje največkrat traja predolgo obdobje, ko so posledice zasvojenosti že zelo hude. Na tem mestu zato velja pozvati vse, ki se prepoznate v opisu zasvojenega s hrano, da čim prej ukrepate. Vaša odločitev za zdravljenje je edina možnost izboljšanja svojega življenja.

V zdravljenje je nujno vključiti pomoč strokovnjaka (osebnega zdravnika, specialista za zdravo prehrano, psihologa, psihiatra). Vloga slednjega je velikega pomena, saj zagotavlja uspešen potek zdravljenja.

Hrani se ne moremo izogniti, ker je za nas nujno potrebna. Iz tega razloga je zdravljenje zasvojenosti s hrano še toliko večji izziv, saj je ne moremo preprosto črtati iz svojega življenja. Namesto tega je potrebno zdravljenje zastaviti drugače. 

Nikakor ne gre zanemariti, da je pomemben korak zdravljenja opustitev starih načinov hranjenja ter usvojitev novih, s tem pa normaliziranje telesne teže, če le-ta to še ni, čemur sledi izboljšanje fizičnega zdravja. Omenjeno spreminjanje prehranjevanja ter hkratno udejanjanje bolj zdravega načina življenja vseskozi spremlja psihoterapija, ki omogoča, da spoznamo, kje tičijo vzroki za nastop tovrstne zasvojenosti, kar je podlaga za planiranje poteka zdravljenja, ki bo uspešno odpravil simptome, spremenil odnos do »droge«, torej hrane, in posledično dvignil kvaliteto posameznikovega življenja.

Comments are closed.