Ste se kdaj vprašali, kakšen je svet duševnega bolnika?

V sredo, 10. oktobra, na Svetovni dan duševnega zdravja sem dobila priložnost, da se sprehodim skozi dan bolnika s paranoidno shizofrenijo, in to »v njegovih čevljih in koži, z njegovimi očmi ter ušesi«. Ozara Slovenija je namreč na Kongresnem trgu v Ljubljani postavila multimedijski simulator, ki ponazarja doživljanje notranjega in zunanjega sveta oseb s psihotično motnjo. Dolga vrsta pred menoj me je zaradi mrazu in dežja nekoliko frustrirala, a prav dejstvo, da ljudi zanima, kaj se dogaja soljudem s težavami na področju duševnega zdravja, je mirilo mojo nestrpnost in me hkrati tudi razveseljevalo.

Ko sem končno le vstopila v prostor dogajanja, mi je hostesa na ušesa nataknila slušalke in me postavila pred zaslon. Pojasnila mi je, da bom najprej gledala in poslušala posnetek, ki prikazuje običajno dopoldne meščana, ki se sprehodi v trgovino po kruh. Popolnoma poznano in domače – za trenutek se mi je celo zazdelo, da so video posneli v Ljubljani. Kot da bi sama neko poletno sobotno dopoldne stopila iz stanovanja in se podala na hrupno in prometno Dunajsko. Črn izpuh šestke, ki pripelje na Gospodarsko razstavišče. Čakanje na semaforju za pešce, znan cin-cin-cin-cin, ki slepe opozarja, kdaj smejo varno prečkati cesto. Glasno brnenje dizelskih motorjev, nabijanje basov iz enega od drvečih avtomobilov, cingljanje kolesarjev, ki se jezijo na pešce, ki nonšalantno hodijo po kolesarski stezi … Zvoki sleherne prestolnice. Na Resljevi spet delo na cesti, ropot in tresenje tal, ko delavci odstranjujejo preživeti asfalt. Pospešim korak, da zoprni hrup čim prej pustim za seboj. Na Trubarjevi me že čaka priljubljeni ulični harmonikar in me kot že ničkolikokrat poprej očara z melanholičnim napevom. Na Prešercu se drenjam v množici obrazov, s Tromostovjem in kipom Franceta očaranih turistov in z od sladoleda lepljivimi obrazi otrok. V nabito polnih kafičih, posejanih ob Ljubljanici, se ljudje nastavljajo soncu, berejo časopise in med razglabljanjem o dopustih srkajo svojo najljubšo kavo. V izložbi prodajalne s televizorji izvem, da bo jutri spet sončno. Življenje je res lepo, pomislim. Na tržnici zaslišim jok deklice, ki ji je počil živobarven helijev balon. Sočutno se ji nasmehnem in stopim svoj korak, ko mojo pozornost že ukradejo bogate stojnice s svežo zelenjavo in sadjem. Prodajalci me pozdravljajo in mi ponujajo svoje izdelke. Zagledam svojo pekarno, vstopim in kupim štruco kruha.

Tukaj se video konča. Odložim slušalke in hostesa me pospremi v sosednjo komoro z navodili, naj stopim na označeno mesto, se primem za ograjo in si na velikem stenskem zaslonu ogledam video istega dogodka, ki bo tokrat iz oči bolnika s psihozo. »Končno,« pomislim. Video se zavrti! Obotavljajoče stopim iz zgradbe na pločnik, ko razločno zaslišim grozeč moški glas: »Zguba, a rabiš kruh? A res misliš, da bo to tako enostavno? A res misliš, da boš prišla do pekarne? Kaj, zguba? Hahahaha!« Panično se ozrem okoli sebe in odhitim po ulici – prezirljiv pogled ženske v avtomobilu. »Zguba, zguba, zguba!« Pospešeno hodim dalje, ozirajoč se čez ramo, močno prestrašena. Pred očmi mi švigajo bliskajoče podobe: preteča luč na semaforju! drveč avtobus! bliskajoč reklamni pano! cesta! bodičast grm! In ti zvoki: cviljenje gum! hupanje! grmenje motorjev! Hodim dalje, hitro, hitro, prestrašeno se oziram naokoli. Ljudje strmijo vame, obračajo se za menoj in se mi posmehujejo. Vsi ti bolščeči obrazi, vsa ta velika režeča se usta, rumeni zobje, razvlečena slina, spačene grimase, doneč krohot mi odzvanja v glavi – in ti glasovi: »Vse vemo o tebi! Vemo, kdo si! Hahahahaha! Neumnica! Zguba, zguba, -uba, -uba, -ba, -ba, -a!!!« Ponovno bliskajoče podobe: grozeč znak! kramp! rumena čelada! nevarnost! nevarnost! nevarnost! In ta hrup, ooooh, ta grozljivi hrup. Tla pod mojimi nogami se tresejo, kot da se vdira zemlja, pločnik se dvigne in me vrže v zrak, da skoraj padem. Ogromna harmonika se grozeče razteguje, predirna srhljiva melodija, ki prihaja iz meha, me ogluši. Ljudje se neprenehoma obregajo vame, s popačenimi kriki me zmerjajo. Starec ob kavi bere časopis. Na naslovnici je moja slika! Kaj to pomeni? Naglo pogledam v drugo stran, tudi v izložbi na televiziji je moja slika!! Iščejo me! »Vse vemo o tebi! Zguuuubaaaa!« Bleščeč balon! Blisk, pok! Leden veter me skoraj odpihne, deklica živalsko kriči! Kruh, kruh rabim. Gnilo sadje! Grozeči pogledi prodajalcev! »Sovražimo te!« Pekarna! Listek »zmanjkalo kruha«! »Zguuuuuuubaaaaaa! Ti nisem rekel? Še kruha ne znaš kupiti!«

Pretresljivo, kajne? Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem iz komore izstopila nekoliko preplašena in tesnobna – do bolnikov sem zares lahko postala empatična. Če ste zamudili priložnost, da bi doživeli simulacijo na Kongresnem trgu, si lahko na tem posnetku ogledate podobno doživljanje in občutenje še enega bolnika s shizofrenijo.

dr. Maša Serec, univ. dipl. psih.

Izobraževalno Raziskovalni inštitut Ljubljana

Comments are closed.