• ŠPORTNA PSIHOLOGIJA: Kako do zmage in kako od poraza?

    Vsakodnevno si zastavljamo majhne in velike, kratkoročne in dolgoročne, realne in nerealne cilje. Nekatere izmed njih uspemo doseči, drugih ne. Kaj je v splošnem potrebno za dosego ciljev in kako se soočiti z neuspehom, bomo preverili s pomočjo spoznanj s področja športne psihologije, kjer je ciljnost ter doživljanje zmagoslavja in porazov toliko bolj izpostavljeno.

    prenos

     

    Izbira cilja in kaj to prinese s sabo

    Še posebej športniki se zavedajo, da zna biti pot od zastavljenega cilja do njegove uresničitve dolga in težka. So pa omenjeni posamezniki tudi zelo svetel dokaz, kaj vse je v moči človeka. Če tudi mi želimo sebi in svetu dokazati, kaj vse zmoremo, si moramo v prvi vrsti zastaviti cilje. Ciljnost bi lahko opisali na različne načine, in sicer kot usmerjenost, pozornost, smiselnost. Ko imamo cilj, vemo kam, kaj in kako, kar predstavlja našo motivacijo. Še preden pa do tega pridemo, moramo dobro poznati sebe, se zavedati, kaj imamo radi in kaj ne, kje je naš potencial in na katerih področjih se ne vidimo. Smo morda hitri v teku ali smo spretni govorci? Se je izkazalo, da si dobro zapomnimo številke ali se najbolje znajdemo s kuhalnico v roki? Če bomo poznali sami sebe, bomo sposobni zastaviti si ustrezne cilje, za uresničitev katerih nam motivacije ne bo (tako hitro) zmanjkalo.

    images

    Zastavljeni cilji morajo biti jasni in konkretni, saj bomo tako točno vedeli k čemu težimo. Ti isti cilji nam morajo predstavljati izziv, kar pomeni, da niso lahko dosegljivi, a so kljub temu realni. Cilje si je dobro zapisati ali se o ciljih s kom pogovoriti, naj bo to trener ali druga oseba, kateri zaupamo in katera nam bo odkrito povedala svoje mnenje. S tem, ko še nekdo drug pozna naše cilje, postane težnja v smeri njihove uresničitve še močnejša, hkrati nam lahko ta oseba nudi oporo, ko želimo obupati. Poudariti velja, da si je v primeru večjih ciljev, kot je na primer zmagati na Olimpijskih igrah, zelo pomembno zastaviti tudi podcilje oziroma vmesne cilje. To so manjši cilji, katere prav tako želimo doseči in nas vodijo do glavnega cilja. Podcilji omogočajo, da »čakanje« na naš glavni cilj ni predolgo, ampak da se z dosego vsakega podcilja zavedamo, kako daleč (ali blizu) smo od tistega najpomembnejšega.

     

    Kakšen cilj, takšna pot

    Pot do cilja ni nujno najlažja, prav tako nas zna na tej poti marsikaj presenetiti. Tega se je dobro zavedati. Vztrajnost je lastnost, ki nam lahko pomaga, da dosežemo želeno, a omenjeno velja le, ko so ovire na naši poti do cilja premostljive. Še pomembneje pa je, da se zavedamo možnosti pojava neprijetnosti, zaradi katerih vztrajanje za vsako ceni ni ustrezno. Težka poškodba športnika predstavlja primer nezgode, zaradi katere se lahko vsi upi podrejo. V takšnem primeru je še posebej pomembna podpora bližnjih, saj posameznik sam nastalo situacijo s težavo opazuje s pozitivnega vidika. Primer, ko vztrajanje pri določenem cilju ni ustrezno, je tudi posameznikovo spoznanje, da izbran cilj ni ustrezen in da so bila pričakovanja napačna. V primeru takšnih ovir na poti do cilja je pomembna fleksibilnost oziroma pripravljenost odložiti dosego cilja na kasneje ali sprejeti nove, drugačne cilje.
    Dosegljiv_realističen_CILJOvire na poti do cilja so najrazličnejše, od zunanjih (dejavniki v naši okolici) do notranjih (dejansko pomanjkanje lastnih sposobnosti ali naš pripis nezmožnosti), njihov stalni spremljevalec pa je stres. Športna psihologija izpostavlja to področje, saj interpretiranje in doživljanje stresa pomembno vpliva na športne dosežke, poleg že znanih dejavnikov, kot je fizična pripravljenost, motivacija, socialna podpora ipd. Ljudje se na stresne situacije odzovemo različno, kar je odvisno od našega pripisa pomembnosti in ocene lastnih zmožnosti premagati nastalo situacijo. Nastop na tekmi je tako lahko za uveljavljenega športnika le še ena priložnost dokazati, da dolga leta vloženega napora prinašajo uspeh, medtem ko začetnika pred isto tekmo daje trema in dvom o zadostni pripravljenosti. Izpostaviti velja, da stres ni nujno negativen. Prava mera slednjega namreč pomembno sodeluje pri posameznikovem boljšem izvajanju in premagovanju ovir, kot če stresa ne bi zaznavali ali bi se le-ta pojavljal v preveliki meri. Če vas pri doseganju vaših športnih ali tudi ostalih ciljev stres ovira, je možno njegove negativne vplive odpraviti. Dosego omenjenega lahko omogoča sprememba življenjskega stila, kot je spreminjanje razmišljanja in odnosa do življenja ter posluževanje različnih oblik sproščanja. Marsikdo si ne zna niti predstavljati, kako pomembno lahko na stopnjo stresa vpliva že prehrana. Primerna količina slednje ter njena kakovost dajeta telesu moč za lažje spoprijemanje s stresom. Razmišljati pozitivno se ne zdi vedno najlažje, a se splača potruditi, saj se tudi tako zoperstavljamo negativnim učinkom stresa. Če omenjenemu dodamo še kakšno tehniko sproščanja, kot je lahko poslušanje ljube nam glasbe, pospravljanje stanovanja, tek ali joga, lahko postane stres naš zaveznik.

     

    Na koncu pa zmagoslavje ali poraz …

    Dosega lastnih ciljev je za vsakogar pozitivna izkušnja. Poleg pozitivnega čustvovanja, vezanega na tovrsten uspeh, se povezuje s povečanjem posameznikove samopodobe in nadaljnje motivacije po dosegi takšnih in drugačnih ciljev. Opisana občutja je potrebno zadržati kar najdlje, saj so nagrada za ves vložen trud. Zaradi dobrih vidikov zmagoslavja ob doseganju zastavljenega, je morda bolje v večji meri izpostaviti temu nasprotna občutja, in sicer doživljanje poraza. Zagotovo je vsak izmed nas na podlagi lastnih izkušenj že spoznal, da nenehno doživljanje uspehov ni mogoče. Tudi znano dejstvo, kako težko se je po porazu, sploh če je bil ta večji, pobrati, nam ni potrebno posebej opisovati.

    Omeniti velja, da morda ni najustrezneje nedoseganje zastavljenega cilja imenovati poraz, saj s takšnim imenovanjem takoj določimo, da je zgrešiti cilj le slabo. Določeni posamezniki, ki zastavljenega cilja niso dosegli, v tem ne vidijo prav veliko slabega, ampak jih slednje opominja, da se morajo v nadaljnje bolj potruditi ali izbrati nekoliko drugačen cilj. Takšno ravnanje predstavlja sposobnost posameznikov, da se učijo na lastnih izkušnjah in da v vsaki stvari vidijo nekaj dobrega. S tem se ponovno vračamo k pomembnosti pozitivnega mišljenja. Seveda pa takšen način spoprijemanja z neuspehom ni vedno mogoč. Razočaranje, jeza, strah in podobna občutja so pogost spremljevalec v tovrstnih situacijah. Tudi ta občutja moramo sprejeti kot svoja ter si jih dovoliti izraziti, kljub temu pa se poskusimo izogniti pomilovanju samega sebe in raje razmislimo o naših preteklih uspehih. V takšnih situacijah, ko je najlažje svet opazovati v sivini, je tudi preteklost videti slabša, zato nam lahko pomaga podpora družine in prijateljev, ki nas opomnijo na našo vrednost in dosežke. Ne smemo se zapirati pred svetom. Pustimo si nekaj časa, a nikakor ne zamudimo ponovnih priložnosti, ki nam jih ponuja življenje. Če za dežjem posije sonce in po možnosti nastane še mavrica, nas zagotovo tudi po porazu nekje čaka zmaga, katera je še toliko slajša.

    finish-line1

     

Comments are closed.