Mejna osebnostna motnja (borderline)

teme za vse starosti

Mejna osebnostna motnja (borderline)

Prispeval admin - Dne Maj 13, 2013 - Kategorije Psihološke motnje, Splošno - Komentarji (Brez Komentarjev)

1 Zvezdica2 Zvezdici3 Zvezdice4 Zvezdice5 Zvezdic (Oceni prispevek)
Loading ... Loading ...

Mejna (v angleščini borderline) osebnostna motnja predstavlja trajne značilnosti osebnosti, ki bi jo v dveh besedah lahko opisali kot čustveno neuravnoteženo. Ob znanstvu z osebo s to motnjo bi se komu zdelo, da je samosvoja, da želi izstopati ali da pretirava. Vsekakor se je potrebno zavedati, da si takšnih osebnostnih značilnosti oseba ni izbrala sama.

 

Prepoznavanje mejne osebnostne motnje

Mejna osebnostna motnja najpogosteje nastopi v mladostništvu ali zgodnji odrasli dobi (dvajseta ali trideseta leta), vendar pa so določene posebnosti lahko opazne že prej. Glavni značilnosti te osebnostne motnje sta impulzivnost in nestabilnost. Osebe s to motnjo nenehno nihajo v razpoloženju, interesih in odnosih. Nihanje v razpoloženju predstavlja obdobja »normalnega« čustvovanja, ki ga nenadoma zamenja obdobje intenzivne žalosti, potrtosti in tesnobe, prav tako nastopijo pogosta obdobja neobvladljive jeze, ki jih najpogosteje usmerijo na najbližje. Njihova samopodoba, vrednote in cilji se nenehno spreminjajo. Pogosto jih doleti nevzdržno dolgočasje in občutki praznine. Opisana nihanja otežujejo razvijanje trajnih odnosov. Določeno osebo lahko idealizirajo, a kaj kmalu se slednje spremeni in pri njej najdejo številne slabosti. Zanje velja, da vse vidijo kot »črno in belo«, torej v skrajnostih.

1

Ti posamezniki so pogosto zelo inteligentni. Odlično lahko delujejo v šoli ali službi, a veliko slabše v odnosih z najbližjimi. Hkrati si želijo samostojnosti, a se prav tako izredno bojijo samote oziroma zapuščenosti. Iz tega razloga so lahko do bližnjih oseb včasih preveč posesivni. Predolgo se oklepajo škodljivih odnosov.

Posamezniki z mejno osebnostno motnjo so nagnjeni k tveganim vedenjem, kot je zloraba različnih substanc, nepremišljena vožnja ali nevarni spolni odnosi, ob čemer ne razmišljajo o posledicah. Ljudje s to motnjo so v večji meri nagnjeni k anksioznim in depresivnim motnjam ter motnjam hranjenja. Tudi samopoškodbe in samomorilne težnje niso redkost.

 

Vzroki še niso povsem pojasnjeni

Strokovnjaki navajajo več možnih vzrokov razvoja mejne osebnostne motnje. Na oblikovanje osebnosti naj bi tako vplivale že zelo zgodnje izkušnje v otroštvu. Otrok že v prvem letu starosti zazna naklonjenost ali nenaklonjenost matere oziroma osebe, katera bi ga naj intenzivno negovala. »Hladen« ali ambivalenten odnos (izmenjevanje naklonjenega in nenaklonjenega odnosa) otroka pomembno negativno zaznamuje – da  mu vedeti, da ni pomemben in vreden. Tudi izkušnje nenadne izgube skrbnika ali odhod slednjega, s čimer otrok izgubi osebo, na katero se je navezal, naj bi predstavljali vzrok mejne osebnostne motnje. Otrok, ki ostane brez ljubezni, celo življenje hrepeni po njej. Možen vzrok motnje je prav tako zanemarjanje otroka ter zlorabe ali hude travme iz otroštva.

2

Poleg omenjenega mejno osebnostno motnjo povzročajo biološki dejavniki, saj naj bi določeni posamezniki imeli takšne lastnosti v delovanju možganov, ki pripomorejo k večji dovzetnosti za negativne dejavnike okolja, kateri vplivajo na razvoj posameznika. Vzrok je lahko tudi skrit in posreden. Ni namreč nujno, da osebe same doživijo negativno izkušnjo, kot je na primer zloraba ali zanemarjanje, ampak je bila slednja značilna za njihove prednike. Če se prednik s to izkušnjo ni spopadel, jo ozavestil in razrešil, se je naselila v njegovo notranjost in se travma prenaša na potomce, s tem pa tudi njen vpliv.

 

Biti ob človeku s to motnjo

Deliti življenje s človekom, ki ima mejno osebnostno motnjo, še zdaleč ni lahko. Veliko staršev, partnerjev in prijateljev ne razume, kaj se dogaja s posameznikom, ko z njegovo motnjo še niso seznanjeni. Nenehno pričakujejo izbruh emocij oziroma besedni napad. Pogosto se čutijo krivi, kar jim očita posameznik s to motnjo, čeprav večino časa težava ne nastopa pri njih. Prav tako se jim pogosto dozdeva, da nič ne zmorejo narediti dovolj dobro za drugo osebo, saj so lahko nenehno deležni obtoževanja.

3

Pogosta reakcija bližnjih na čustva in vedenje osebe z mejno osebnostno motnjo je umik (izogibanje daljšemu druženju z osebo s to motnjo) ali postavljanje lastnih potreb in zahtev na stran. Omenjeno dolgoročno situacije ne izboljša, saj bo oseba s to motnjo vedno našla razlog za »napad«, za bližnje pa bodo takšni odzivi vse bolj stresni. Biti seznanjen s tem, da ima oseba mejno osebnostno motnjo, in poznati značilnosti le-te omogočijo razumevanje in nekaj več predvidljivosti. Pomembno je, da bližnji iščejo kar največ informacij o tej motnji – preko knjig, na spletu, pri strokovnjakih. Bližnji osebi v odnosu z osebo z mejno osebnostno motnjo pomaga, če razume, da bodo deležni neprijetnega odziva s strani tega posameznika, ne glede na to, kaj naredijo. Pomembno je, da se zavedajo, kako zelo so omejeni pri vplivanju na drugo osebo. Naj poskrbijo zase, za svoje potrebe, želje in interese, saj bodo le tako lahko pomagali osebi s to motnjo. Določijo naj meje, ki jih bodo izrazili na primeren način, dosledno zahtevali in katere mora oseba z motnjo spoštovati. 

4

 

Je zdravljenje potrebno?

Zdravljenje mejne osebnostne motnje ne nastopi nujno, ampak je odvisno od izraženosti tovrstne motnje. Do zdravljenja lahko pride, če posameznik s to motnjo sam ugotovi, da ne zmore več normalno funkcionirati v vsakdanjih situacijah in da so oteženi odnosi z drugimi ljudmi. Odločitev posameznika z motnjo za zdravljenje nastopi redko, saj ti ljudje pogosto niso kritični in prej vidijo problem pri drugih ljudeh kot v svoji osebnosti. A prav lastna motivacija omogoča uspešno zdravljenje. Velikokrat pristop k zdravljenju spodbujajo bližnji ljudje, s čimer želijo osebi z mejno osebnostno motnjo zagotoviti kvalitetnejše življenje.

V kolikor je motnja zelo izražena in so odzivi posameznika nevarni za njegovo zdravje ali zdravje drugih ljudi, so v zdravljenje vključena zdravila. Vsekakor pa zdravljenje predstavlja psihoterapija. Preko nje posameznik z mejno osebnostno motnjo ozavesti svoja čustva in vedenje – kakšna so, zakaj nastopijo in kaj to pomeni za druge ljudi, katerim so namenjena. S tem se spodbuja kritičnost, kar omogoči postopno spreminjanje takšnih odzivov. Psihoterapija prav tako pomaga odkrivati vzroke, ki so privedli do te motnje. Le-ti so pogosto skriti in zato imajo na posameznika še toliko večji vpliv.

 

Osebe z mejno osebnostno motnjo so med nami. Bodimo pozorni nanje, spoznavajmo motnjo in pomagajmo. S tem bomo pripomogli k temu, da bodo živeli boljše življenje – v prvi vrsti zase kot tudi za nas -  saj je slednje mogoče.

 

Več o motnji:

-  Paul T. Mason in Randi Kreger, NE STOPAJTE VEČ PO PRSTIH; knjiga o mejni osebnostni motnji, ki je v prvi vrsti namenjena svojcem osebe s to osebnostno motnjo.

-  Slovenska pogovorna oddaja na temo mejne osebnostne motnje

-  Slovenski forum o mejni osebnostni motnji (za svojce)

-   Dokumentarec o mejni osebnostni motnji (v angleščini) 

Komentirajo lahko samo prijavljeni člani Psihološkega društva Kameleon

Društvo za psihološko svetovanje Kameleon | Vse pravice pridržane Optimizacija spletnih strani