• Od bolečine do lepih spominov in hvaležnosti

    Življenje za nas pripravi polno presenečenj – včasih sladkih, včasih precej grenkih. A za vsako izmed njih verjetno obstaja razlog, zakaj se je pripetilo ravno nam. Še vedno pa ga je zelo težko razumeti, če spada med bolj grenke, ki v nas postopoma izvabijo raznoliko paleto čustev. Običajno se to pripeti, ko izgubimo nekoga, ki smo ga imeli zelo radi. Ko nepričakovano odide na drugi svet ali pa le odide iz našega življenja (bivši partner, dober prijatelj,…). 

    Ob izgubi naj bi nekako šli skozi pet faz žalovanja, ki pri vsakem posamezniku trajajo različno dolgo. Nekdo izmed nas se dalj časa zadrži v eni, nekdo v drugi fazi. Žalovanje je namreč individualen proces, ki ga vsak doživlja nekoliko drugače. 

    Najprej nastopi velik šok, ko se ne zavedamo, kaj se pravzaprav dogaja.  Sočasno se pojavi tudi zanikanje, ki pa je precej pogost obrambni mehanizem, ki nas brani pred situacijami, katere nam povzročajo stres. Zanikamo si torej, da se je ta dogodek sploh pripetil, vedemo se kot da vse poteka po ustaljenih tirnicah. Normalno opravljamo svoje vsakodnevne rituale in pričakujemo, da je ta oseba še vedno v našem življenju ali pa, da je novica o neprijetnem dogodku laž oziroma je šlo enostavno za velik nesporazum.

    Ko to obdobje mine, pa nastopi obdobje jeze, ko enostavno ne moremo razumeti, zakaj »hudiča« se je to zgodilo ravno nam. Govorimo si, da to, kar se nam je zgodilo, ni pravično, ne moremo se sprijazniti z dejstvom, da neke nam drage osebe ne bo več nazaj. V sebi nosimo enormen občutek jeze, a v bistvu je to nekakšna prikrita bolečina, ki se je začela počasi izražati in prihajati na »površje«. Značilno je premlevanje različnih dogodkov iz preteklosti, vseh najmanjših podrobnosti. Pojavijo se lahko tudi občutki krivde (zakaj osebi nisem posvečal več časa, ji večkrat povedal, koliko mi pomeni,…).

    Po tem obdobju nastopi faza pogajanja, ki je povezana tudi s preteklo fazo, saj se še vedno sprašujemo, zakaj se je to zgodilo ravno nam in se sami s seboj pogajamo v smislu: »Če bi vsaj prišel nazaj, bi se do njega obnašal/a popolnoma drugače.«

    Nato pa nastopi najbolj boleče obdobje – tako imenovano obdobje depresije, ko so občutki izgube in žalosti najbolj intenzivni. Značilna čustva so jok, panika in izguba nadzora. V tem obdobju se zavemo, da se oseba res ne bo več vrnila, lahko se izoliramo od drugih ljudi, obujamo spomine na izgubljeno osebo. Pojavijo se tudi občutki praznine ali obupa. To je povsem normalno obdobje žalovanja skozi katerega gre vsakdo izmed nas, ko se znajde v podobni situaciji, pa čeprav se zdi še tako brezizhodno, bo zagotovo minilo. Ne takoj, ampak seveda sčasoma. Saj veste, kaj pravi znan izrek: »Čas zaceli vse rane.«

    Tako preidemo v zadnjo faza žalovanja, fazo sprejemanja. Še vedno se spoprijemamo z različnimi občutki, vendar negativni občutki, kot so tesnoba, panika, niso več tako pogosti. Začnemo sprejemati dejstvo, da se oseba ne bo več vrnila. Postopoma se začnemo na ljubljeno osebo spominjati brez čustev bolečine in žalosti. To je čas, ko si dovolimo ponovno zaživeti svoje življenje, kar pa seveda ne pomeni, da bomo osebo pozabili.

    Še vedno se nam bodo kdaj utrnile solze ob spominih nanjo, a pomembno je, da gremo z življenjem lahko naprej. Kljub temu da osebe ni več fizično v našem življenju, bo vedno ostala v našem srcu, mislih. Lahko smo hvaležni, da je bila del našega življenja in ga s svojo prisotnostjo naredila polnejšega in lepšega.

    Na žalovanje se osredotočamo z razlogom, saj se mi zdi izredno pomembno govoriti tudi o manj prijetnih življenjskih doživetjih. Žalovanje je namreč naravni proces, katerega doživi vsakdo izmed nas in to kar nekajkrat v življenju. Tako ob izgubi ljubljene osebe, izgubi delovnega mesta kot tudi ob izgubi kakšne pomembne lastnine… Je neizogiben proces. Najbolj pomembno pa je, da vemo, da je žalovanje daljši proces, da bolečina kar ne izgine in da ko pride, s tem ni popolnoma nič narobe. Dati si moramo čas, da se rane zacelijo in se naučiti biti sočutni in razumevajoči do tistih, ki doživljajo izgubo prav v tem trenutku.

    Tule je še en nazoren prikaz vseh faz v animirani obliki na malo bolj humoren način: Kako se žirafa spoprijema s fazami žalovanja.

    Na spletu pa smo zasledili še en zelo dober in poučen intervju o žalovanju, ki si ga lahko preberete na tej povezavi: Žalovanje: intervju s prof. dr. Onja T. Grad. Na vprašanja o žalovanju je odgovarjala klinična psihologinja prof. dr. Onja Tekavčič Grad, ki se s tematiko žalovanja ukvarja že 13 let.

     

     

Comments are closed.