• Ko se življenje obrne na glavo, ga lahko postavimo nazaj. Življenje po posilstvu.

    Posilstvo (spolno nasilje, zloraba…) pomeni travmatično izkušnjo, ki velikokrat zaznamuje posameznika za celotno njegovo življenje. Obstaja veliko raziskav na temo posilstva ter življenja po takem dogodku, vendar naj prvo omenimo, da je dogajanje večih letih težko strniti, hkrati pa ni nujno da posamezniki vse to izkusijo v enaki meri.
    Nekdo bo bolj nagnjen k enim vrstam simptomov, nekdo k drugim; vsak posameznik ima svojo vrsto reagiranja ter spopadanja s travmo. Nekateri bodo posledice občutili takoj, pri drugih pa bo šele po letih začelo prihajati na dan vse kar je povezano s travmatično izkušnjo. Vsak ima svojo pot zdravljenja. Načeloma pa je skupno to, da taka izkušnja prežema vsa področja; od samozavesti, pa do spolnosti, odnosov, dela, duševnega zdravja ter fizičnega zdravja (Labaš, 2008).

    V tujini travmo delijo na tri faze. Le-te se lahko prepletajo, združujejo, menjajo.

    Akutna faza: trajala naj bi do nekaj tednov, oseba je popolnoma pretresena ali pa mirna (v šoku). Začnejo se kratki napadi joka ali anksioznosti, oseba se težko skoncentrira ter odloča in ima težave z vsakodnevnimi opravili. Čustva so zatrta, posameznik je otopel, osupel, šokiran. Včasih težko prikliče spomin dogodka ali druge preteklosti. Obremenjevanje z občutkom pomanjkanja nadzora, misli o samomoru, zanikanje, zmedenost, samokrivda, vse to se začne v prvi fazi. Potem so tu še fizični simptomi – nespečnost, okužbe, motnje hranjenja, težave z odnosi ter spolnostjo.

    Faza navidezne prilagoditve: V tej fazi preživeli začenjajo razreševati njihove težave. Prizadevajo si pridobiti nazaj nadzor nad njihovih življenjem, ponavadi spremenijo okolje, službo, presenco (npr spremenijo frizuro, stil). Vendar pa za tem ponavadi stoji zanikanje dogodka, nočne more, fobije ter anksioznost. Želijo zatreti občutke, saj so preveč boleči. Posamezniki se počutijo nemočne, doživljajo ekstremna nihanja razpoloženja, ponavadi pa razumejo to fazo kot en korak naprej, dva nazaj.

    Faza razrešitve: fizične tegobe, motnje hranjenja, zanikanje ali minimizacija, umik od prijateljev/svojcev, pretirana skrb za lastno varnost, odpor do druženja, nezaupanje, težave s spolnostjo, težave z vsakodnevnimi aktivnostmi. Ponavadi v tej fazi nimajo več težav s sprejemanjem njihovih problemov, pripravljeni so celo spregovoriti o tem. V tej fazi jih največ poišče pomoč, sposobni so se soočiti s svojimi občutki ter čustvi. Ugotovijo da to ni več center njihovega življenja, ter da se bolečina manjša. Sam dogodek sprejmejo kot del njihove preteklosti, in so pripravljeni iti naprej. Občasno se lahko vrnejo še nazaj v drugo fazo (HOPE, 2016).

    Disociacija in nezaupanje: nekateri posilstvo preživijo tako, da se disociirajo, kar pomeni da se oddaljijo od svojega telesa in misli. Ponavadi to razlagajo kot da bi gledali svoje telo ter vse kar se dogaja, na televiziji. To je način preživetja zlorabe, včasih pa se lahko razvije tudi kasneje, kot način preživetja travme. Žrtve velikokrat poročajo o tem, da nimajo čustev in ne občutkov in ne vejo kako to pridobiti nazaj. Ta obrambni mehanizem je lahko celo tako močan, da oseba razume to kot da ima več osebnosti. En izmed načinov zaščite pred ponovno zlorabo pa je tudi nezaupanje do vseh. Le-ta otežuje odnose, pojavijo se tudi močna konfliktna stanja. Sicer pa že sama skrivnost žrtev izolira, ponavadi se bojijo da jim ne bo nihče verjel, oziroma se bojijo reakcije, zato se raje pretvarjajo da je vse ok in se umaknejo, lahko tudi ohranijo normalne stike s storilcem. Delajo vse da bi bile videti ”dovolj dobre” ker verjamejo da so bile slabe, zato se jim je to zgodilo (Pandora’s Acquarium, 2016).

    PTSM: medtem ko nekateri zmerno hitro korakajo naprej, drugi razvijejo post-travmatsko stresno motnjo (PTSM). V takem primeru nočne more, prebliski ter druge motnje tudi po dolgem času nadzorujejo njihovo življenje (HOPE, 2016). Seveda na razvoj samega zdravljenja vpliva več dejavnikov, kot so prejšnja viktimizacija, dodaten stres, (ne)podpora ter biološke, psihološke in socialne težave. Na tem mestu lahko še omenimo, da je možnost reviktimizacije precej velika, ranljivost zlorabljenih pa se z negativno samopodobo samo še povečuje. Večja je tudi možnost somatskih simptomov ter depresije. Psihosomatske posledice so lahko prebavne motnje, slab imunski sistem, nevrološke ter hormonske spremembe, dihalne motnje, težave s srcem, ginekološke težave, omedlevice, vrtoglavost, utrujenost… (Campbell et al., 2007).

    Krivda ter sram: običajno oseba s tako izkušnjo razvije sram oziroma se krivi za neuspešno ubranitev (v primerih zamrznitve), ko je bila sposobna to narediti; krivi se za izjalovitev bližnjih ker je dobila tabu status ”žrtve posilstva” (Frank&Stewart, 1984). Krivda se lahko nanaša tudi na odziv telesa, na situacijo v katero se je postavila, na zaupanje osebi, ter mnoge druge stvari. Kar v samem bistvu niti ni čudno, saj je videti da družba vzame posilstvo resno le če je bilo nasilno, izvedeno s strani tujca, v temni ulici (t.i. tipično posilstvo). Statistika pa kaže, da je takih primerov zelo malo. Vendar pa ker nas družba tako uči, je žrtvam zelo težko razumeti da niso imele nobene vloge pri tem, ter da to ni njihova krivda. Žrtve posilstva se velikokrat sprašujejo ”Zakaj sem se napila, zakaj sem mu zaupala, zakaj sem šel na ta žur?” To lahko razmišljamo celo večnost, pa vendar je glavno bistvo v tem, da se to ne bi zgodilo, če se storilec ne bi odločil to storiti. Storilec pač ne more tega narediti po nesreči, poleg tega pa ima kar nekaj časa za razmišljati. In končno, pitje alkohola ni kaznivo dejanje, posilstvo je (Pandora’s Acquarium, 2016).

    Strah: tudi strah je en izmed trdovrathnih simptomov po taki izkušnji. Čeprav se ponavadi po dveh mesecih zmanjša, so žrtve posilstva še vedno veliko bolj prestrašene kot drugi. Tu zraven pa pridejo še panični napadi ki pomenijo težave z dihanjem, poveča se srčni utrip, vid se spremeni, pojavi se potenje, tresenje, oseba se počuti kot da je izgubila nadzor, pojavi se neizmeren strah. Panične napade ponavadi sproži nezavedna misel, dejanje, vonj, dotik. Sam strah je velikokrat osredotočen na spolne odnose, predvsem pri tistih ki so s posilstvom izgubili nedolžnost. Take žrtve se začnejo spolnosti ter intimnosti izogibati, že sama misel na to pomeni ogromno težavo. Na drugi strani pa se ostali spustijo v pretiravanje s spolnimi odnosi, namreč prej jim je to pomenilo nekaj posebnega, zdaj pa je nesmiselno, zato želijo znižati pomembnost tega (Pandora’s Acquarium, 2016).

    Mehanizmi soočanja: prej ali slej žrtve posilstva razvijejo mehanizme soočanja s travmo (coping mechanisms). Precej jih poseže po substancah, predvsem drogah, malo manj po alkoholu (Ullman, Relyea, Peter-Hagene and Vasquez, 2013). Namen teh mehanizmov je zmanjšati negativne efekte (Littleton, Horsley, John&Nelson, 2007). Nekatere žrtve se izpostavljajo nevarnim situacijam, se samopoškodujejo, imajo spolne odnose brez zaščite. Učinkoviti mehanizmi soočanju s travmo pa so: podporni sistem, govoriti o izkušnji, jokanje, šport, humor, meditacija, relaksacijske tehnike, glasba ter druga umetnost, zdrava prehrana, prostovoljstvo, več znanja o sami travmi ter pisanje o izkušnji (dnevnik) (Pandora’s Acquarium, 2016).

    Glede na vse raziskave lahko vidimo, da posilstvo (spolna zloraba, nasilje..) močno zaznamuje posameznika ter njegovo žviljenje. Travmatična izkušnja prevzame vse, od odnosov, samozavesti in samopodobe, dojemanja telesa ter okolice. Tako niti ni presenetljivo, da ljudje s tako izkušnjo posežejo po vseh mogočih zadevah, da bi to omilili. Pa vendar, klinične izkušnje ter realni primeri kažejo, da je travmo možno predelati in zaživeti na novo, z veliko novega znanja (Labaš, 2008).

    Viri in literatura:

    Campbell, D. G., Felker, B. L., Liu, C. F., Yano, E. M., Kirchner, J. E., Chan, D., … and Chaney, E. F. (2007). Prevalence of depression–PTSD comorbidity: implications for clinical practice guidelines and primary care-based interventions. Journal of General Internal Medicine, 22(6), 711-718.
    Frank, E., and Stewart, B. D. (1984). Depressive Symptoms in Rae Victims. A revisit. Journal of Affective Disorders, 7, 77-85.
    LABAŠ, Suzana (ur.).Medosebni odnosi – temelj kakovosti v zdravstvu : 1. simpozij z mednarodno udeležbo, Logarska dolina, 30. in 31. maj 2008. [Solcava]: Spes – društvo za kulturo odnosov, 2008, str. 46-56
    Littleton, H., Horsley, S., John, S. and Nelson, D. (2007). Trauma coping strategies and psychological distress: A meta-analysis. Journal of Traumatic Stress, 20, 977–988.
    Hope: Healing Our Past Experience. Self-help and support services for adult survivors of childhood and or adult sexual abuse. Pridobljeno na: ww.hopesurvivors.org.uk
    Pandora’s Project. Support and resources for survivors of rape and sexual abuse. Pridobljeno na: www. Pandys.org
    Ullman, S. E., Relyea, M., Peter-Hagene, L. and Vasquez, A.L. (2013). Trauma Histories, Substance Use Coping, PTSD, and Problem Substance Use Among Sexual Assault Victims. Addict Behaviour, 38(6), 2219-2223.

Comments are closed.