Kdo se boji … duševnega bolnika?

Zgodnje razlage »norosti« so se navezovale na obsedenost z demoni, hudičem in – zlasti pri ženskah – s čarovništvom. Kljub temu, da je že Hipokrat ugotavljal, da gre za oblike bolezni možganov, se je takšen pogled ponekod ohranil vse do 16. in 17. stoletja. Mnogo preveč duševnih bolnikov, ki jih znamo v sodobnem času že bolj ali manj uspešno zdraviti, so nekoč sežgali na grmadah, podvrgli nečloveškim oblikam »zdravljenja« in zapirali v institucije, iz katerih ni bilo izhoda.

Še danes je v družbi zaznati stigmatizacijo duševnih bolnikov, ki izhaja iz nepoučenosti in težav pri razumevanju doživljanja sveta teh posameznikov. Kot pravi Jurij Bon, je ena večjih ovir, s katero se srečujejo duševni bolniki in tisti, ki jim želijo pomagati, prav družbena stigma. Zaradi slednje bolniki doživljajo občutke krivde in sramu ali si težave zanikajo, kar pogosto oteži in podaljša proces iskanja strokovne pomoči ter zmanjšuje kakovost življenja bolnikov in njihovih družin. A kot vsi stereotipi so tudi ti, ki se navezujejo na duševne motnje, zelo trdovratni. Ni dovolj, da skušamo racionalno razložiti dejstva o duševnih motnjah, te vsebine se nas morajo tudi čustveno dotakniti. Bolj kot si lahko namreč celostno (miselno, čustveno, telesno) predstavljamo doživetje posameznika, bolj ga bomo lahko razumeli. Kljub temu, da me je področje psihopatologije že od nekdaj navduševalo in sem o duševnih motnjah tekom študija veliko prebrala, si tako tudi sama težko predstavljam, kakšen strah doživlja posameznik s panično motnjo. Ne dojemam, kako  lahko petintridesetkilogramsko dekle v zrcalu še zmeraj uzre debeluško, da nepojmljivosti vidnih, slušnih, vonjalnih, okušalnih in celo taktilnih halucinacij psihotičnih bolnikovsploh ne omenjam.

Prejšnji teden sem dobila priložnost, da se sprehodim skozi dan bolnika s paranoidno shizofrenijo. To nadvse zanimivo izkušnjo opisujem tukaj.

Prepričana sem, da vsakdo od nas pozna koga s težavami v duševnem zdravju. Prav tako ni rečeno, da ne bomo teh težav tekom svojega življenja izkusili tudi na lastni koži. V dobi, ko so nam na voljo vse informacije o duševnih boleznih in ko si jih lahko tudi čustveno in doživljajsko približamo, ni več potrebe, da bi se duševnih bolnikov bali ali nanje kazali s prstom. Najmanj, s čimer lahko vsak od nas pripomore k povečanju kakovosti njihovih življenj, je to, da smo potrpežljivi, jih poskusimo razumeti in sprejeti. A za to moramo z njimi tudi začutiti.

 

dr. Maša Serec, univ. dipl. psih.

Izobraževalno Raziskovalni inštitut Ljubljana

Comments are closed.