Intervju: 25-letno dekle z izkušnjo depresije

Intervju: 25-letno dekle z izkušnjo depresije

Depresija je duševna motnja, za katero vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti posameznik. Simptomi depresije zmanjšujejo kvaliteto življenja, zato je pomembno, da znake čimprej prepoznamo in poiščemo ustrezno pomoč. V intervjuju smo se pogovarjali z žensko, staro 25 let, ki se je v preteklosti borila z depresijo in je bila pripravljena z nami deliti svojo zgodbo.

Kaj tebi pomeni beseda depresija in kako si jo doživljala?
Uf, to je težko vprašanje. Recimo, da bi to lahko opisala, kakor da sem zapornica težke življenjske situacije, temnih misli in svojega utrujenega telesa in ne morem pobegniti. Nekako sem se dan za dnem znašla v situaciji, ki mi je bila res neprijetna, poleg tega sem si res želela, da bi lahko počela nekaj in se zabavala in se sprostila, pa mi nekako telo ni dopuščalo, zato sem večino vabil zavrnila. Po drugi strani sem imela občutek, da sem vsem v napoto in da me res ne bi želeli zraven in moje negativne energije. Kakor da sem s svojim počutjem okužila še ostale okoli sebe, čeprav nikoli nihče ni opazil, da imam kakršnekoli probleme.

Kdaj si se začela soočati s prvimi simptomi depresije? Imaš občutek, da so se pojavili kot posledica težjega življenjskega dogodka?
Mislim, da je bilo to nekje pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Zame je bilo to res težko obdobje, ker sem se počutila, kakor da me vsi zavračajo. Bila sem drugačna, bolj otroška, bolj sproščena, bolj naravna in bolj jaz kot ostali, ki sem jih dojemala skoraj kot klone.

V kakšni obliki so se pojavili prvi simptomi?
Prva stvar, ki se je spomnim, je bila izbira glasbe. Pogosto sem bila jezna, žalostna in brez energije. Spomnim se, da je bila vožnja z avtobusom zame en izmed pomembnejših delov dneva. Takrat sem bila sama, edini del dneva, ko sem se lahko odklopila. Takrat sem vedno poslušala glasbo, ki je postajala bolj jezna in žalostna. Vem, da na svojem ipodu nisem imela niti ene vesele pesmi več. Trenutek resnice je bil, ko je prijatelj izpostavil, da imam klasične simptome depresije. Sam je bil pred tem v psihiatrični bolnici zaradi poskusa samomora. Takrat sem prvič pomislila, da moje počutje mogoče res ni samo normalen del pubertete.

Kako so se bližnji odzvali na tvojo diagnozo?
Bližnji v večini niso vedeli prav veliko o tem. Ko sem komu povedala, je ponavadi sledilo začudenje, ker sem bila pogosto nasmejana. Poleg začudenja so se odzvali tudi z zaskrbljenostjo in strahom.

Bi si želela, da bi se odzvali drugače?
Hmm, ja. Prva oseba, ki sem ji povedala, je bila prijateljica. Videla sem, da ji je mar in da jo skrbi. Ampak nekako bi si želela, da bi povedala mojim staršem, ker tega sama nisem zmogla. Prosila sem jo za pomoč, v isti sapi pa sem ji prepovedala, da karkoli naredi. Razumem njen odziv, želim pa si, da ne bi upoštevala moje želje. Pri starših bi si želela, da bi se bolj odzivali na moja čustva. Pogosto se je zgodilo, da so mi rekli, da pretiravam in da sem preveč občutljiva. Naučila sem se skrivati svoja čustva, ker sem imela občutek, da niso dovoljena. Imela sem občutek, da me ne jemljejo resno.

Ali veš, kaj bi ti v tistem času še lahko pomagalo?
Pomagala bi mi strokovna pomoč, ki sem se jo odločila poiskati šele veliko let kasneje, ko se je moje stanje že izboljšalo. Problem je bil tudi v tem, da sama nisem znala najti pomoči, na internetu se nisem znašla, staršem pa nisem upala povedati.
Na drugi strani bi mi pomagalo, da bi nekako spremenila svojo situacijo. Imela sem občutek, da sem vsak dan ujeta med ljudi, ki me zavračajo. Težko mi je bilo, ker sem res sovražila svet in praktično vse ljudi. Občutek sem imela, da me obdaja sama zloba. Potrebovala bi nekoga, ki bi mi pokazal, da se motim, nekoga, ki bi mi pokazal, da obstajajo tudi dobri ljudje.
Od staršev bi si pa res želela več podpore in razumevanja.

Koliko časa je depresija trajala?
Težko rečem, mislim, da tudi zdaj včasih ne funkcioniram tako kot večina ljudi. Res težko obdobje je trajalo nekje 4-6 let. Ko sem se vpisala na fakulteto se je začela sprememba, ker sem se znašla med ljudmi, ki me sprejemajo in so mi podobni.

Kako si premagala depresijo?
Prva prelomnica, ki se je spomnim, je spet povezana z glasbo. Spomnim se, da sem hodila iz šole in poslušala »Wonderful life« od skupine »Hurts«. Sicer res ni pretirano vesela glasba, vendar se spomnim, da so se moje ustnice razširile v nasmeh, ki je trajal nekaj minut. Prešinilo me je, da se tako nisem počutila že več let, že več let se nisem počutila iskreno veselo in polno upanja. To mi je dalo nov zagon in občutek, da se stvari obračajo na bolje.
Kasneje, na faksu sem se odločila, da si poiščem pomoč. Hodila sem na terapijo in zagnano raziskovala sebe in svoje občutke. Mislim, da mi je bolj pomagala odločitev, da si bom poiskala pomoč, kot sama terapija. Odločila sem se, da se bom rešila. To se je videlo v mojem vsakdanu, res sem veliko truda vlagala v izboljšanje svoje situacije, vedela sem, da sem odgovorna za svoje življenje. Skozi terapijo sem se marsičesa naučila o sebi, o drugih in o svetu. Počasi je sprememba postala opazna. Še vedno me ta izkušnja zelo oblikuje. V smislu, da težim k temu, da vedno izstopam iz svoje cone udobja, ker vem, da me tam čakajo najlepše stvari. To, da sedim doma in upam da bo bolje, ne spremeni ničesar. Šla sem iz hiše, udeležila sem se dogodkov, začela sem sodelovati v različnih prostovoljnih organizacijah, veliko sem se sprehajala po naravi. Vse to je gradilo mojo samozavest in mi vlivalo moč za naslednji dan. Našla sem ljudi in aktivnosti, ki me veselijo.
Moram pa omeniti tudi, da opazna sprememba iz slabega na dobro ni bila enostavna. Depresija je postala del moje identitete. Težko sem se ločila od nje, nisem več vedela kdo sem. Včasih se mi je zgodilo, da je kdo komentiral, da izgledam dobre volje, takrat sem skrila nasmeh in se prisilila v slabšo voljo. Težko je bilo na novo ugotoviti kdo sem, kaj me zanima in kaj so moje dobre lastnosti. Nisem bila več ustvarjalna kot včasih. Včasih sem veliko pisala, risala sem, ustvarjala. Imela sem zanimiv smisel za humor. Te lastnosti so bile redke, ki sem jih prepoznavala kot dobre, sedaj pa jih ni bilo več. To mi je bilo res težko, mislila sem, da sem postala slabša verzija sebe. Nisem se mogla odločiti ali je bolje, da sem zadovoljna in dolgočasna ali je bolje da sem depresivna in zanimiva. S časom sem ugotovila, da imam veliko pozitivnih lastnosti, med drugim tudi nove, ki jih prej nisem imela. Za to ugotovitev sem potrebovala zelo veliko časa.

Bi si želela kaj sporočiti osebam in njihovim bližnjim, ki se trenutno soočajo z depresijo?
Ja, rada bi povedala, da obstaja upanje. Stvari se lahko uredijo, vendar ne brez truda, sami ste odgovorni za spremembo na bolje. Poskusite narediti nekaj novega. Mogoče samo to, da greste na deset-minutni sprehod ali pa, da si nekaj dobrega skuhate. Težko je, ampak postane lažje. Delajte s sabo tako, kot bi delali z nekom, ki vam je blizu in bi bil v takšni situaciji – sočustvujte s sabo. Če potrebujete pomoč, si izberite psihologa, psihiatra, meditacijo, jogo… Prosim poiščite si jo. Depresijo se da zdraviti in ni nekaj, česar vas mora biti sram.

Kam se lahko obrnemo v duševni stiski?

V duševni stiski se lahko obrnemo na osebnega zdravnika, psihoterapevta ali psihiatra v bližini. Obstajajo tudi brezplačne organizacije oziroma organizacije ki nudijo pomoč po dostopni ceni, kot so Posvet (www.posvet.org), Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE (T: 031 778 772), Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (T Ljubljana: 01 583 75 00, Maribor: 02 234 97 00, Koper: 05 627 35 55), na katere se posameznik lahko obrne ob duševni stiski. Na voljo so tudi telefonska svetovanja, ki so dostopna tudi do 24 ur na dan: Samarijan, Sopotnik, SOS telefon in Tom telefon. V primeru hude duševne stiske se posameznik lahko obrne tudi na dežurno službo oziroma pokliče na 112.

Close Menu