• Hipersenzibilnost

    Kaj je hipersenzibilnost?

    Pojem hipersenzibilnost (angleško – hypersensitivity ali HSP) označuje visoko občutljivo osebo in ne gre za motnjo. Strokovnjaki (psihologinja dr. E. N. Aron, avtorica knjige “The highly sensitive person”) pravijo, da v nekaterih primerih prinaša ta višja stopnja občutljivosti določene prednosti – npr. tak človek je zmožen “prebrati” razpoloženje drugih in upoštevati subtilne namige, ko se odloča v življenju. Avtorica tudi pravi, da je védenje o hipersenzibilnosti pomembno, saj ko se odkrije to stanje se človek oz. starši takšnega otroka zavedajo, da niso sami. Aronova navaja, da je približno 15-20% populacije rojenih z visoko stopnjo občutljivosti.

     

    Simptomi hipersenzibilnosti

    –          Visoka stopnja občutljivosti na fizične (sluh, vid, dotik, vonj) ali emocionalne dražljaje.

    –          Večja verjetnost obolevanja za astmo, alergije, ekcem (kožni izpuščaji).

    –          Hitra preobremenjenost v primeru prevelikega števila informacij.

     

    Teoretično o socialnem razvoju otroka med 2. In 3. letu starosti

    V starosti dveh let in pol lahko malčkovo socialno vedenje opišemo z različnimi dimenzijami socialne prilagojenosti, ki vključujejo značilnosti njegovega čustvenega izražanja v skupini vrstnikov in odraslih oseb, značilnosti socialnega odzivanja vrstnikom in odraslim.

    909359_67942908Značilnosti malčkovega čustvenega prilagajanja na socialno okolje se kažejo na treh bipolarnih dimenzijah njegovega čustvenega izražanja: veselje – potrtost, zaupljivost – anksioznost in strpnost – jeza. Prva dimenzija se nanaša na otrokovo splošno razpoloženje v specifičnem socialnem okolju od pozitivnega (malček je pretežno dobre volje, motiviran za vključevanje v različne dejavnosti) do splošno negativnega razpoloženja, ki ga spremlja pomanjkanje zanimanja za dogajanje npr. v vrtcu ali doma in pomanjkanje motivacije za vključevanje v dejavnosti. Druga dimenzija čustvenega izražanja odraža stopnjo, do katere se otrok počuti varnega v skupini (bodisi v družini ali zunaj nje). Zaupljivi malčki so radovedni in pri raziskovanju okolja sproščeni, zaupajo vase in se ugodno prilagajajo na novosti (nove ljudi, situacije, stvari). Nasprotno pa so anksiozni otroci plašni, zaskrbljeni, zadržani do ljudi in stvari, boječi in izražajo vedenja, značilna za mlajše otroke od njih. Tretja dimenzija obsega sposobnost uravnavati svoja čustva v frustracijskih situacijah, se prilagajati izzivom in težavam in imajo relativen nadzor nad negativnimi čustvi, medtem ko pri jeznih v podobnih situacijah prevladuje razdražljivost, vzkipljivost, razburjenost, odzivanje na težave s takojšnjim izražanjem negativnih čustve in nepripravljenost na sprejemanje omejitev.

    Prav tako se značilnosti otrokove interakcije z vrstniki na splošno odražajo na treh bipolarnih dimenzijah njegovega vedenja: vključevanje – osamljenost, mirnost – agresivnost in prosocialnost – egoizem. Vključevanje kaže na stopnjo, do katere se malčki vedejo kot del vrstniške skupine, so socialno dejavni, priljubljeni in zadovoljni v družbi vrstnikov, medtem ko osamljeni ostajajo ločeni od vrstnikov, nočejo se vključevati v skupne dejavnosti z njimi, ne odzivajo se na njihova povabila k skupni igri. Druga dimenzija vrstniške interakcije predstavlja mero, do katere se malčki vedejo agresivno do drugih otrok, in sicer zlasti v konfliktnih situacijah. Mirni malčki imajo ugodne odnose z vrstniki, iščejo prosocialne rešitve sporov, ne prizadenejo vrstnikov, zlasti ne manjših in šibkejših. Agresivni malčki pa povzročajo telesno in materialno škodo vrstnikom, jih tepejo, grizejo, cukajo, brcajo, ustrahujejo tudi brez provokacije in uničujejo materialno lastnino. Njihove sposobnosti reševanja sporov so minimalne, njihovo splošno vedenje do vrstnikov pa še stopnjuje spore. Dimenzija prosocialnosti kaže na sposobnost malčkovega upoštevanja potreb in želja drugih v skupini, občutljivost na njihova čustvena stanja, pozornost in skrbnost do njih. Egoistični malčki pa so pozorni le na lastno perspektivo, ne sprejemajo pobud drugih, ne upoštevajo njihovih predlogov.

    Individualne razlike v malčkovih interakcijah z odraslimi zasledimo pri dimenzijah sodelovanje – nasprotovanje ter samostojnost – odvisnost. Sodelovalni malčki vzpostavijo pozitivne, nekonfliktne odnose z odraslimi, spoštujejo avtoriteto, pripravljeni pomagati, sprejemajo razumne razloge odraslega in ga radi vključujejo v dejavnost, s katero se ukvarjajo ali jo načrtujejo. Pretežno nasprotovalni malčki pa se upirajo avtoriteti, kljubujejo navodilom in so v razmeroma konfliktnih odnosih z odraslimi. Druga dimenzija odraža razlike med malčki v stopnji dosežene samostojnosti, sposobnosti delovanja z malo dodatnega nadzora odraslih poleg nadzora, ki ga potrebuje večina otrok njihove starosti. Ko naletijo na manjše težave, jih samostojni malčki najprej skušajo rešiti sami, pozornost in pomoč iščejo, kadar je to objektivno potrebno, učinkovito delujejo v novih situacijah in se jih običajno veselijo. Odvisni malčki za učinkovito ravnanje s stvarmi ali v socialnih interakcijah skoraj neprestano potrebujejo spremljanje odraslih, v novih situacijah so boječi, zahtevajo pozornost odraslih, ko se njihovi vrstniki dejavno in zavzeto ukvarjajo z neko dejavnostjo, vdajo se, ko se soočijo že z majhnimi težavami, jokajo tudi brez očitnega razloga in zahtevajo takojšnjo pomoč odraslega pri reševanju težav.

    Malčki pri katerih pri vseh osmih dimenzijah prevladuje izraženost pozitivnega pola njihovega vedenja, so splošno socialno prilagojeni, intenzivnost izraženosti pozitivnih značilnosti pa se kaže na individualne razlike v njihovi socialni kompetentnosti. Malčki, pri katerih prevladuje vzorec relativne potrtosti, anksioznosti, osamljenost in odvisnosti, se razvijajo v smeri ponotranjanja težav, ki predstavlja dejavnik tveganja v razvoju samostojnosti ter prezrtosti tako med vrstniki kot med vzgojiteljicami ter kasneje med učitelji. Malčki, pri katerih prevladuje vzorec jeze, agresivnosti, egoizma in nasprotovanja, pa se razvijajo v smeri pozunanjanja težav, kar predstavlja dejavnik tveganja v razvoju vedenjskih težav: težav v socializaciji, aktivnem zavračanju s strani vrstnikov in konfliktnih odnosov z odraslimi.

     

    Kako naprej?

    Ko se ugotovi, da je človek hipersenzibilen, je potrebno uvesti določene spremembe.  Ljudje, ki se soočajo s hipersenzibilnostjo velikokrat poročajo, da jim drugi pravijo – »Ne bodi tako občutljiv«  ali pa »Moraš postati bolj žilav, se utrditi«.  Poročajo tudi, da so občutljivi na okoljski hrup. Pomagajo si tako, da odidejo v naravo, saj tam najdejo mir in se pomirijo. Malo bolj občutljivi so tudi na kritiko. Tak človek se ne bo postavil zase, ampak bo najverjetneje končal v solzah. Poročajo, da imajo radi rutino.

     

    Viri:

    –          http://www.additudemag.com/adhd/article/8945.html

    –          L. M. Umek, M. Zupančič, Razvojna psihologija (str. 270 – 272)

     

    Sorodne teme:

    Hiperaktivnost ali sindrom ADHD

    Temperament

    Tehnike sproščanja

     

Comments are closed.