Intervju: Motnje hranjenja – bulimija

Intervju: Motnje hranjenja – bulimija

Motnje hranjenja spadajo med duševne motnje, ki so povezane z navadami prehranjevanja, ki negativno vplivajo na posameznikovo psihično in fizično zdravje. Najbolj poznani in najpogostejši vrsti motenj hranjenja sta anoreksija in bulimija. Pri anoreksiji gre za obsedenost s telesno težo in zaužito hrano, ki se kaže kot stradanje in pretirano gibanje oziroma telovadba. Ciljna teža oseb z anoreksijo je tipično veliko prenizka za njihovo starost in višino. Bulimija je motnja hranjenja, za katero je značilno prenajedanje, ki mu sledi zavestno sproženo bruhanje ali uporaba odvajal, diuretikov ter klistirjev. Govorili smo z osebo, ki se je pred leti borila z motnjo hranjenja in je z nami delila svojo zgodbo.

Kako bi opisala začetek bolezni?

Težko bi ga opisala, ker se ga ne zavedam.

Stara sem bila 16, trajalo je nekje do 18. leta. Ko se to začne, ne veš, da je sploh kaj narobe. Jaz samo vem, sicer ne vem zakaj, ampak vem, da sem želela biti suha. Ker sem suhe konstitucije, se mi je zdelo, da čim nekaj pojem, imam velik trebuh, kar pomeni, da sem debela.

V bistvu se šele sedaj zavedam, da je o tem zelo težko govoriti.

V glavnem, začela sem paziti, da ne bom veliko pojedla po volumnu in kalorijah. Glede na to, da sem imela takšno izobrazbo, da sem se učila o zdravi prehrani, sem vedela, kaj je tisto, kar res moram pojesti, zato sem se že takrat začela izogibati temu, kar sem dojemala kot balast. Recimo makaroni, kruh, krompir, jedla sem samo meso in solato. V osnovi sem vedela, kaj je tisto, kar res moram jesti in to sem jedla. Nisem bila tako podhranjena, da ne bi nič jedla.

Bi rekla, da je motnjo hranjenja povzročil kakšen poseben dogodek?

Ja, v bistvu. To bi lahko povezala s tem, da sem imela prvega fanta, ki je bil hkrati tudi nesrečna ljubezen. Želela sem si biti lepa za njega. Sicer v svojih očeh lepa, da bi se bolje počutila s sabo.

Kako se je bolezen kazala pri tebi?

Pred šolo sem vedno jedla jajce. Šolo sem imela popoldne in takrat sem bila že zelo lačna. V šoli smo imeli malico, ki sem jo včasih jedla, včasih pa ne. Večinoma ne, ker je bila to po navadi žemlja z nečim, kruha pa nisem jedla. Se pravi, v šoli sem bila zelo pogosto lačna. Spomnim se, to je bilo res grozno, ko sem prišla domov in je bil doma prazen hladilnik. Najprej sem bila zelo lačna, ampak ne spet tako zelo lačna, da bi se morala tako močno najesti. Ta potreba po tem, da se moram zelo močno najesti, ni bila nujno povezana s tem, da bi bila lačna. Spomnim se, da je bila v hladilniku maščoba od peke rib, za katero si lahko predstavljaš, da smrdi in je fuj. Jaz sem namakala kruh v to maščobo od rib, ampak to je bilo pol kile kruha in vse sem pojedla. To je bila ena neustavljiva potreba po tem, da to naredim, da vse to pojem. Bilo je ogabno, ampak se spomnim, da mi je bilo v tistem trenutku dobro. Spomnim se tega in spomnim se okusa te maščobe.

Enkrat drugič je bil pa cel kozarec češnjeve marmelade in pol kile kruha, tudi to sem vse pojedla. Tako da si lahko predstavljaš, o čem se sploh pogovarjava. Jasno sem šla vse to izbruhat. Ne bom rekla, da se spomnim veliko situacij, ko sem šla bruhat. Se pa spomnim nekaj tipičnih vedenj za bulimijo, ko sem med kosilom poleg solate in mesa pojedla še malo krompirja, ker mi je pasal in dišal, kasneje sem ga pa izbruhala v stranišče. In si lahko predstavljaš, da ko poješ tako ogromno količino hrane, si res napihnjen in debel. Spomnim se, da sem enkrat čez vse to pojedla še ogromno jabolko in takrat sem bila v kopalkah. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem imela res velik trebuh, vseeno sem pojedla še to jabolko, ne znam povedati, zakaj.

Še ena stvar, ki je bila zame grozna, je bilo pa eno obdobje, da sem pila tudi odvajalne čaje. Ko si spil ta odvajalni čaj, si imel strašne krče in drisko. Po določenem času, ne takoj. Spomnim se, da sem enkrat prišla v šolo in očitno sem pred tem spila ta čaj. Jaz sem imela take krče, zelo podobne hudim menstrualnim krčem. Jaz nisem mogla več sedet v razredu in sem šla ven iz učilnice zaradi tega klinčevega čaja. Kaj si nekateri ljudje delamo, ane? In to so take stvari, ki se jih spomnim, da so bile res grozne.

Bi znala opisati, kaj si pojedla na tipičen dan?

Na tipičen dan sem za zajtrk jedla žličko medu zmešano s cvetnim prahom, ker je bilo to dobro za imunski sistem. Potem sem si naredila jajce, zmešane z drobtinami, če pa ne, sem pa to jedla malo kasneje. Za kosilo pa meso in solato in tako malo krompirja, da doma ne bi opazili, da ga ne jem. Če so preveč težili in sem preveč pojedla, sem šla pa bruhat. Na tipičen dan sicer nisem bruhala, to je bilo samo občasno.

Kdaj si se začela zavedati svoje bolezni?

Bolezni? Da je to bolezen, sem se zavedala, ko sem bila stara 40 let. Da pa nekaj ni normalno, se mi je zdelo, ampak se nisem res zavedala. Moraš razumeti, da je bilo to toliko časa nazaj, da se o tem še ni veliko govorilo. Danes bi vsak, ki to počne, vedel, da je to bulimija. Včasih se o bulimiji sploh ni govorilo, za anoreksijo si pa predstavljaš, da je oseba shirana in res boga, kar pa jaz nisem bila, zato nisem imela problema. Je pa res, da jaz nisem ves čas bruhala in tudi ni bilo, da ne bi jedla. V mojih očeh je bilo to še vedno obvladljivo, če gledam iz stališča zdravja svojega telesa.

So družina in prijatelji opazili, da je nekaj narobe?

Da bi kdo kaj rekel, ne, samo komentirali so, da sem suha, to sem pa tako ali tako že od vedno. Nihče ni nič rekel…

Bi znala povedati, kaj je bil povod za razvoj motnje hranjenja? 

Res škoda, da je od tega tako daleč, ker bi se mogoče lahko spomnila. Spomnim se, da je bila moja ljubezen nesrečna. To se spomnim. Spomnim se tudi, da smo šli včasih na vikend, kjer sem bila nesrečna, ker nisem mogla čakati na telefonski klic. Včasih sem tudi vedela, da me ne bo poklical, pa je bilo tako ali tako vseeno, ker itak ne bo poklical. Ampak takrat sem imela na vikendu možnost še bolj razmišljati in tam sem bila še bolj nesrečna. Od tam se spomnim, da sem res veliko jedla, res sem se prenajedala. Bila sem sama s svojo nesrečo in žalostjo. Vse to ti da izhod, da boš izgledal tako, kot si želiš in s tem lahko upravljaš in imaš kontrolo vsaj nad tem, da lahko nekaj narediš. Vse, kar si naredil narobe, si lahko na nek način popravil. Vseeno je, kaj si naredil, ker si imel izhod oziroma kontrolo.

Kako si premagala motnjo hranjenja?

To je zelo dobro vprašanje, ker o tem nikoli nisem razmišljala. Ampak to je izzvenelo tam nekje z mojim 18 letom, ko sem šla od doma. Zato ne znam dobro opisati razlogov, zakaj sem to počela. Eden izmed razlogov, da sem bila nesrečna, je bila ta nesrečna ljubezen, drugi razlog pa bi lahko bili odnosi v moji primarni družini med mamo in očetom, ki so bili kakršni so bili in so name slabo vplivali. Še danes ne vem, na kakšen način ali kako močno, ampak jaz sem šla študirati v Ljubljano, in ko sem šla stran od te družine, sem z družino izgubljala stik. S tem se je tudi zmanjševala ta napetost, ki sem jo vsak dan čutila doma. Po drugi strani sem takrat spoznala sedanjega moža, ki sem mu zaupala in se je z njim razvil nek zelo dober odnos. Od takrat naprej se ne spomnim, da bi se to pojavljalo, vsaj ne v taki obliki.

Kakšen je tvoj odnos do hrane in lastnega telesa sedaj?

Ko se enkrat v življenju s tem srečaš, se tega nikoli več ne znebiš. Mogoče ne v taki obliki, ampak v bistvu glede odnosa do hrane in odnosa do telesa. Torej to ostaja zelo podobno, s tem, da nimam več impulzivnega odnosa do tega kot včasih. Moj odnos do telesa je v bistvu zelo podoben. Vesela sem, da sem suha, ne maram se zrediti, nesrečna sem, če imam velik trebuh, tudi če se preveč najem. Vendar danes to sprejemam. Včasih bi rekla »prasica, kako si debela«, danes pa to sprejemam.

Tudi odnos  do hrane je ostal podoben, poskusim jest čim manj in zdravo, kar je že takrat bil moj nekako sprevržen moto. Na žalost moj odnos do hrane tudi danes ni zdrav oziroma sproščen. Imam zadržek se prenajest, s čimer mogoče ni nič narobe.

Kaj bi svetovala osebam, ki se soočajo z bulimijo ali anoreksijo?

Naj se najprej pogovarjajo z res dobrimi prijatelji, ki jim res lahko zaupajo. Po moje je vprašanje, če lahko govorijo s starši, recimo mamo. Komu res zaupa, da se počuti varnega z njim o tem govoriti, da ne bo slučajno naletel na grajo, na obsojanje, na negativen odziv, ker to bi bilo grozno. Naj se poskusi pogovarjati z nekom, ki bi to res lahko sprejel in razumel, da lahko to pove in proba s pomočjo te osebe priti do ugotovitve, zakaj se mu to dogaja. Naj poskusi ta vzrok, ki ponavadi ni enostaven, razumeti, in po možnosti odstraniti, če se ga da. Če se vzroka ne da odpraviti in ostaneš v istem okolju in se zavedaš tega, kar počneš, vsaj poskusi poskrbeti, da je tiste nekaj hrane, ki je vnašaš v telo, kvalitetna hrana in tega ne izbruhaš, ker bruhanje je res katastrofalno za telo.

Kaj bi pa svetovala svojcem in bližnjim?

To je lahko tako zelo težko. Po navadi so to mladi v puberteti, ki imajo hud problem sami s seboj in z okolico. Pogosto so vzrok odnosi in razmere v družini, najpogosteje torej odnosi z bližnjimi. Otrok v teh letih se zapre pred mamo, starši in ne pusti blizu. Staršem in bližnjim, ki bi to opazili, bi svetovala, da se takemu otroku približajo z maksimalno dozo razumevanja, bližine, sočutja in ponižnosti, toliko kot je na svetu premorejo, ker drugače nikoli ne bodo prišli do tega otroka. Ga bodo poslali k temu in tistemu psihologu in otrok se bo temu upiral, ne bo se odprl. Se pravi, bi morali ravno starši in najbližji, ki povzročajo otroku problem, pokazati tisto, česar do sedaj niso zmogli.

 

Kam po pomoč?

Pomoč lahko poiščete pri svojem osebnem zdravniku ali psihoterapevtu v bližini. Obstajajo tudi društva in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja:

  • DRUŠTVO MUZA, Svetovalnica za motnje hranjenja Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana tel.: 01/42 50 338
  • DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA Langusova 21, 1000 Ljubljana tel.: 01/25 11 602 in 01/25 11 603

Close Menu